Gorenjski in Kokrški odred, ki sta delovala na tem področju, sta se odločila, da zaradi povečanega števila partizanskih skupin in terencev na tem področju zgradijo več sanitetnih ambulant – bolnišnic . S tem namenom pa tudi, da se postavi sanitetna »baraka« v aprilu leta 1944. To je sporočil glavni partizanski zdravnik dr. Edvard Pohar. Na to področje, pod Storžičem nad vasjo Bašelj je poslal svojega kurirja Zorota z nalogo, da se tu najdejo ljudje za izgradnjo in poiščejo najprimernejši teren, mesto, kjer naj bi postavili leseno barako »ambulanto«. Prva izbrana lokacija je bila zaradi bližine vasi, svetovanja, opozorila domačinov o nevarnosti prisotnosti in gradnje okupatorsko vojaških naprav opuščena. Nato so izbrali novo lokacijo v grapi pod Bašeljskim sedlom. 

15. aprila leta 1944 pride na strokoven ogled dr. Edvard Pohar. 19. aprila »ambulanta» sprejme že prve ranjence. V prvi noči v tej ambulanti umre žal , že prvi ranjenec.  Po prvem maju se je »osušil« studenec , obenem pa je prišlo tudi obvestilo o nameravani nemški »hajki« tudi na tem območju. Umik, premestitev na drugo lokacijo ambulante »Košuta«  je bila na višje mesto v isti Storžičevi »grapi«. Postavitev in vselitev v »novo« bolnišnico je bila že 31. maja leta 1944. Mesto nove postavitve »ambulante« pa je bilo nekako  na današnji lokaciji obnovljene »ambulante« Košuta.  Ambulanto »Košuta » je Gorenjski odred imenoval »F« nato so jo v Kokrškem odredu preimenovali v  ambulanto »A« in jo obenem združili z ambulanto »G« , ki je delovala na severni strani Storžiča. Kot šifra - koda pa je bila »Košuta« tudi označena, registrirana s številko »666«. Kraj, to mesto se danes imenuje Kisovec, neposredno pokopališče ambulante Košuta. Grobovi šestih umrlih ranjencev pa se imenuje pod Kališko skalo.

Baraka, ki je na današnji lokaciji,  so v letu 1973 na novo postavili, kot spominsko obeležje spominjanja na delovanje partizanske  bolnišnice Košuta.  Opremili so jo po ustnih izročilih in delnih skicah. »Košuta« je imela v osnovi štiri ležišča, pograd za težje ranjence. Ob tej baraki pa so bili postavljeni tudi šotori pokriti, zamaskirani z vejevjem in smrekovim lubjem. V ta šotorska bivališča so nameščali  tudi lažje ranjence. V veliki meri pa so služili za namene ostale infrastrukture: kuhinje, osebja, sanitarne namene, sušilnice..;

Ob tem osemdesetletnem jubileju pa ne smemo pozabiti na osebje bolnišnice, ki je v veliki meri bilo izpostavljeno nevernostim za  odkritje delovanja pa tudi so bili izpostavljeni infekcijskim obolenjem. Vodja ambulante je bil Vinko, politkomisar pa Marijo. Za oskrbovanje ambulantne bolnišnice  je bila zadolžena partizanska Marina, nato pa je prišla bolničarka Marica Hojkar- Aleksandra. 

"Ob današnjem spominjanju na humano partizansko bolnišnično poslanstvo, ki se je izvajalo v partizanskih bolnišnicah nikakor ne bi smeli pozabiti na te vrednote humanosti in tudi vlogo dejansko operativnega tovarištva za cene in tveganja lastnih življenj. Ob današnjem spominjanju je tudi potrebno in primerno, da za delovanje partizanskega zdravstva vsaj omenimo, da je veliko vlogo odigrala v vojnem času bolnišnica Golnik , ki je tudi oskrbovala bolnišnico Košuta s pošiljanjem zdravil in ostalim medicinskim sanitetnim materialom.  Izpostaviti pa je tudi potrebno, da so iz bolnice zdravili in oskrbovali zdravniki, kot medicinske sestre.  Izjemnega pomena pa je tudi sporočilo in zapis, da so ranjene partizane hodili in se odzvali z velikimi tveganji medicinsko oskrbovat in zdraviti partizanske ranjence zdravniki iz naše bližine: iz Preddvora dr.  Viktor Valič,  dr. Karel Petrič in dr. Jože Bohinjc iz Cerkelj, dr. Vladimir Premrov iz Tržiča. In Kranja dr. Josip Bežek, dr. Božidar Fajdiga in dr. Stanko Škulj.

Ob osemdesetletnici se smemo in moramo samo globoko prikloniti.

Slava jim. Vsem, ki pa ste prišli na današnje srečanje iskreno hvala."

Zapisal: Franci Ekar