Nedavno je bila na sporedu RTV Slovenija oddaja, posvečena odhajanju, ki ga je pripravilo društvo hospic iz tujine. V tej oddaji so predstavili doživljanja ljudi  in želje, ki jih imajo v obdobju, ko se poslavljajo od življenja.

Kar me je še posebej nagovorilo,   je bila izpoved pozitivne starejše gospe, stare okoli 90 let, ki je izrazila, da bi se rada pogovarjala o odhajanju, kajti to je trenutno osrednja tema v njenem življenju in jo najbolj zaposluje. Ampak njeni  hitro končajo pogovor o tem.

In zakaj nam je težko govoriti o odhajanju, se sprašujem.

Skozi oddajo sem osvetlila misel na to obdobje življenja, ki ga vsi mnogokrat odrivamo v prihodnost, saj nam je težko ob tej temi. Ampak nam morda ne bi smelo biti tako težko.

Za mnoge, ki  odhajajo, oziroma za njihove bližnje je to čas, ko si želijo prisotnosti drugega, njegovih ušes … Velikokrat ni treba prav ničesar reči, dovolj je, da smo tam v vlogi poslušalca in samo poslušamo. Pomembno je, da se zavedamo, da nam ni treba veliko narediti. Pomembno je tudi zavedanje, da ne minimiziramo bolečine drugega zato, ker smo sami v stiski in ne vemo kaj reči, kaj narediti. Dovolj je naša prisotnost, čas in prostor, da skupaj spijemo čaj, skupaj gledamo spremenjene barve narave, se spominjamo prijetnih trenutkov življenja, ustvarimo možnost, da se spregovori o stvareh, za katere nam je žal, da so se zgodile.

Trenutki, preživeti ob vsebinah, ki pričajo o odhajanju, nam ponujajo priložnost, da sami uvidimo, kako smo, kaj imamo, smo hvaležni in z večjim smislom in bolj zadovoljno živimo življenje, ki nam je še dano.

In tudi dan spomina na mrtve oziroma dan vseh svetih je dan, ki nam daje priložnost, da pridemo v globlji stik s tistimi, ki so bili nekoč del našega življenja in so ga obogatili s številnimi prijetnimi trenutki. Danes ti trenutki predstavljajo bogat spomin, ki pogosto marsikomu izmed nas osmisli življenje v novi luči in napolni naše srce z radostjo, kaj nam je bilo v življenju dano.

Marjana Šmajs