Poglejmo primer rastline, kako se naravno regulira njihova gostota naseljenosti. Na nekem področju se začne pojavljati na drevesih bela omela. Zmeraj bolj se razrašča po drevesih. Pri tem ji z raz semenjem pomagajo še ptice. Te se hranijo z semeni, nevede pa katero pozabijo in zraste nova rastlina in dalje in dalje do takega razraščanja, da je na drevesu preveč omele. Pri tem izčrpa drevo do te mere, da odmre-se posuši. Kar je pa poduk življenja, da je požrešnost narave ubila tudi belo omelo, ki je odmrla skupaj z drevesom, katerega je zajedala. In vse se začne zopet na novo.

Primer pri živalih je ravno tako zgovoren. V nekem obdobju se močno razmnožijo miši in druge male živali. To je hrana lisicam. Katere se na ta račun močno razmnožijo, ko se hranijo z temi živalcami. Pri tem pride do tako množičnega povečanja staleža lisic, pregosto naseljene populacije, da se med njimi razvijejo številne bolezni ( steklina, garje itd.). Seveda tudi tu je narava neusmiljena in osebki umrejo eden za drugim. Ostanejo samo najodpornejši in nadaljujejo razplod vrste. Vse se začne zopet znova.

Pri ljudeh se je prav tako skozi zgodovino vseskozi ob preveliki razmnožitvi na nekem teritoriju pojavilo tako bolezensko stanje (kuga in podobne bolezni) , da je zdesetkalo prebivalce na minimum in ostali so najbolj odporni ter začeli zopet na novo živeti in rojevati.

Vendar pri ljudeh je prišla revolucija vsesplošnega napredka in znanstvenih dognanj v narekovaju. Začel se je bliskoviti razvoj na vseh področjih. Pri tem imamo v mislih številne posege v naravo. Človek hlepi po pridobivanju dobrin, samo zato, da pokaže drugim svoj presežek, dobiček, skratka neomejeno uživanje čeprav na škodo vseh s katerimi ima opravka. Vse to se odraža v kopičenju ogromnih dobičkov, premoženja, razvratnega življenja ob zaničevanju vsega, kar ni njegova lasti. Vsakdo misli da je vse kar dela najboljše in najlepše in se interesi prepletajo in povzročajo nesoglasja lahko do takšne mere, ko pride do vojn izključevanja in zaničevanja. Človek misli, da bo v tem našel srečo in v to slepo verjame. Vendar sreča ni v velikih stvareh. Kar na koncu ugotovi tudi sam, ko ga od preobilnosti zadene bolezen in ji običajno podleže, pri čemer mu ne pomaga niti denar niti vso bogastvo tega sveta. To je poduk kako ravna narava in se upira takemu načinu življenja. Vendar človek rine skozi vse naravne prepreke za dosego svojega ega in pri tem vlada na zemlji pravi kaos. Zemlja postaja vse bolj pregosto naseljena, dobrin za preživetje ljudi zmanjkuje. Pojavlja se na eni strani preobilje, na drugi pa lakota in pomanjkanje. S tem so povezane tudi bolezni, ki se pojavljajo zaradi lakote, kakor tudi preobilja, pregoste naseljenosti in še raznih drugih vzrokov poseganja v naravo. Skratka svet ne stopa ampak drvi v propad. Tu pa ima naravni izbor vse manj možnosti, da bi se zopet začelo vse na novo.

Tako se bo vrtel svet do takrat, če bo pri ljudeh obstajalo še vsaj malo medsebojne solidarnosti in zmožnosti, da se bo vsakdo nasitil do sitega ostalo pa prepustil tistim, kateri so še lačni in ne bo kopičil bogastva za sam ne ve koga. Vsaj človek bi to lahko doumel, saj ima razum in bi lahko razmišljal s trezno glavo, ter tako bivanje osebkov na zemlji podaljšal za nekaj let. Življenje na zemlji je obstajalo milijone let, moderen človek, kateri se ima za pametnega, ga bo pa uničil v nekaj tisoč letih. Samo upamo lahko v določene politike, naj zberejo okrog sebe razumnike, ki bodo ljudi spravili na tirnice po katerih bomo lahko zmerno živeli in koristili lepote zemlje še veliko let.