Na ogled je ohranjena cimprana hiša s slamnato streho kot spomin na stavbno dediščino tega kraja. 

Hiša je poimenovana po Magdi Nemec, ki je v hiši živela vse svoje življenje.

Značilnosti hiše so:

- tloris je zasnovan v obliki črke L in je bil v preteklosti značilen za večino prekmurskih domov;

- vertikalno postavljena lesena bruna, ki so povezana z lesenimi klini, so ročno ometana z ilovnatim ometom z dodatki plev;

- strop je lesen, na prečne tramove so križno položene obdelane deske, ki tvorijo prosnice;

- streha je dvokapna, strešna konstrukcija je izdelana iz naravnih lesenih okroglic, na njih so prečno pritrjene tanjše okrogle letve, na katere je privezana slama, ki tvori kritino;

- tramovi so na zunanji strani hiše okrašeni z motivi križev rdeče barve, ki naj bi hišo varovali pred nesrečami;

- sprednjo stran hiše krasijo z rezbarjenjem okrašena lesena svisli.

Notranjost bivalnega dela hiše je razdeljena na »velko ižo«, to je največji prostor s krušno pečjo in veliko mizo. Ob stranskih stenah sta postelji, kjer sta spala starša. Otroci so ponavadi spali na peči, v zibelkah ali na tleh. Na stenah visijo slike svetnikov in portreti domačih. Spredaj med majhnima oknoma s polkni so na ozki polici postavljeni kipci Marije in svetnikov, ki so bili podarjeni ali prineseni z raznih romanj. Pod je lesen. Na osrednjem stebru na stropu je vrezana letnica 1903, ki priča, da je bila tega leta hiša zgrajena. Iz »velike iže« po ozkem hodniku pridemo do kuhinje. Ta prostor je bil imenovan »čarna küjnja«, tukaj se je kurilo na odprtem ognjišču, dim se je valil po celem prostoru, ki je bil črn od dima in saj. Sčasoma so prostor predelali in odprto ognjišče je zamenjal sodobnejši štedilnik na drva, tako da so lahko v kuhinji jedli in spali. Klet in shramba sta v zadnjem bivalnem delu hiše.

Gospodarski del je bil dosti večji od bivalnega. Osrednji prostor je predstavljala »štala« za živino, potem so tukaj še »gümla«, to je prostor, kjer je bilo shranjeno razno orodje in voz, »parma«, manjši prostor za shranjevanje krme (seno), in »šator«, ki je predstavljal podaljšek »gümle«, sledili so še hlevi za prašiče s »kürnjekom«, ki je služil za prenočevanje kokoši.

Po prenovi v letih 2009 in 2010 je bivanjski del hiše preurejen v muzej ljudske bivanjske kulture, gospodarski del hiše pa je preurejen v razstavišče in prostor za razne manjše razstave in tematske delavnice. V sklopu hiše je tudi manjša trgovinica s spominki, razglednicami in domačimi izdelki.