Bog je že v raju napovedal Sina in Marijo. Skozi zgodovino je preko prerokov napovedoval in pripravljal čas za rojstvo Sina Jezusa. Pripravljal je Marijo za Mater svojemu Sinu in vsekakor je pripravljal tudi Jožefa, rednika svojega Sina. 

Skrivnost Marijinega materinstva je tako velika, da ostaja skrivnost Jožefovega očetovstva vedno nekako v senci. Vendar lahko trdimo: Marijino materinstvo je zahtevalo Jožefovo očetovstvo. Očetovstva ni mogoče ločiti od materinstva, saj črpa tako svoj izvor kot svojo veličino prav iz materinstva. Ta neločljivost je mišljena kot vzajemnost starševskega razmerja do otroka. Jezus je preko Jožefa povezan z rodom kralja Davida (Mt 1, 1 – 16), kot je bilo prej napovedano. Jožef je po angelovem sporočilu takoj sprejel Marijo za ženo in hkrati sprejel skrivnost spočetega otroka v njej (Mt 1, 20 – 24). Sprejetje tako materinske kot očetovske vloge v zvezi z Jezusovim poslanstvom je torej skupno dejanje, Marije kot matere in Jožefa kot očeta. Bog je očitno želel, da ima Jezus oba starša.

Cerkevni očetje, učitelji in svetniki

Sveti Avguštin (354 – 430, največji cerkveni oče in učitelj) pove, da iz edinosti v združitvi Src Jezusa, Marije in Jožefa izhaja rešitev za vse človeštvo. To misel kasneje ponovi sveti Tomaž Akvinski (1225 – 1275, teolog in cerkveni učitelj).

Marija je sv. Brigiti Švedski (1302 – 1373, mistikinja) rekla: »Hči moja, na žalost mnogi ljudje nimajo pojma o tem, kakšno prednost je dal Gospod mojemu zaročencu Jožefu in kakšna je njegova priprošnja pri Bogu za vse, ki se mu priporočajo. /…/ V vseh svojih težavah moli k njemu in si iskreno prizadevaj, da ga častijo tudi drugi. Bodi gotova, da Bog daje na zemlji vse, za kar ga Jožef zaprosi v nebesih. Gospod bo na Jožefovo prošnjo delil izredne milosti (Revelations sanctae Brigitte, 6. knjiga, 59. poglavje). 

Čaščenje svetega Jožefa je dediščina frančiškanskega reda že od daljnega leta 1370. Rečeno je, da bo oseba, ki bo leto dni vsak dan sedemkrat zmolila Oče naš, Zdravo Marijo in Slavo ter premišljevala o sedmih žalostih in radostih svetega Jožefa, dobila od Boga katero koli milost, koristno za njeno duhovno življenje.

Sveta Terezija Avilska (1515 – 1582, velika prenoviteljica karmeličanskega reda) je bila izredna častilka svetega Jožefa. Med drugim je zapisala: »Za katero koli milost boste prosili svetega Jožefa, vam bo zagotovo dana.«

Dominikanec Izidor Izolan je leta 1587 v eni svojih knjig o svetem Jožefu zapisal, da bo v zadnjih časih Bog svetega Jožefa poveličal z največjo častjo in da bo Kristusov namestnik na zemlji, razsvetljen od svetega Duha, ukazal, naj se praznik Kristusovega rednika in moža Kraljice celega sveta slovesno obhaja po vsej Cerkvi.

Sveta Marija Agredska (1602–1665, bosonoga frančiškanka),  je po navodilu svojega spovednika v petih letih napisala spis Mistično Božje mesto, v katerem veliko piše tudi o svetem Jožefu. Po njenih navedbah sta se 14-letna Marija in 33-letni Jožef poročila 8. septembra. Približno te starosti se sveti Jožef prikazuje Edsonu Glauberju, amazonskemu Indijancu. Sveti Jožef ob poroki in Jezusovem rojstvu torej ni bil star, temveč moški zrelih let.

Jezuit Jean Jacquinot je leta 1645 napisal knjigo Veličina svetega Jožefa. V njej je grafika z napisom zgoraj »Sveta zemeljska Trojica« in spodaj »Ta tri Srca so eno samo Srce«. Knjiga je bila ponatisnjena leta 1854 in 2013 (grafika na str. 106).

Sveti Ludvik Marija Monfortski (1673 – 1716), ki je najbolj poznan po knjigi Posvetitev Mariji za popolno predanost Jezusu Kristusu, je sestavil molitev, ki jo je Jezus pred približno dvajsetimi leti dopolnil Edsonu Glauberju in jo sedaj molimo kot Pozdravljen, sveti Jožef.

Marija Cecilija Baij (1694– 1766, benediktinska opatinja) je po Jezusovem osebnem nareku 23. januarja 1736 (na zaročni dan Device Marije in svetega Jožefa), začela opisovati življenje svetega Jožefa.

Sveti Alfons Ligurijski (1696 – 1787) je sestavil enaintridesetdnevnico z naslovom Mesec svetega Jožefa, po kateri je bilo uslišanih veliko prošenj tudi v našem času.

Ani Katarini Emmerich (1774–1824, avguštinka) je Sveti Duh že v najzgodnejši dobi v slikah odstiral skrivnosti stare zaveze, kasneje pa celotno življenje Jezusa Kristusa in Cerkve v času apostolov. Pri tem je večkrat omenjen tudi sveti Jožef in njegov odnos do Jezusa in Marije.

Leta 1843 so bila natisnjena pravila Družbe na čast prečistemu srcu svetega Jožefa, ki jih je potrdil papež Gregor XVI. Namen družbe je bil častiti Prečisto Jožefovo Srce, ki je bilo zedinjeno s Srcema Jezusa in Marije. Člani družbe so si posebno prizadevali posnemati svetega Jožefa v popolni vdanosti v Božjo voljo. To družbo je v Sloveniji pospeševal duhovnik ljubljanske škofije Janez Volčič, ki je leta 1887 napisal knjigo Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Knjiga je izšla pri Mohorjevi Družbi v Celovcu z dovoljenjem Krškega knezoškofijstva. Volčič piše: »Upati tudi smemo, da se bo spolnila želja svetega Očeta, da bo namreč na priprošnjo svetega Jožefa ob svojem času sveta Cerkev rešena velike stiske, ki jo tako hudo tare, in da bodo verni v češčenju svetega Jožefa vedno bolj vneti.«

Novo in podrobneje od vseh drugih pa je po Jezusovem nareku pisala Marija Valtorta (1897–1961, frančiškanska tretjerednica in mistikinja). Njeni zapisi nam najbolj približajo življenje svetega Jožefa.

Marija je pri petem prikazanju v Fatimi 13. septembra 1917 pastirčkom napovedala, da bo med drugimi svetimi pri njenem zadnjem prikazanju v oktobru tudi Jožef z Detetom Jezusom. 13. oktobra so drugi ljudje videli sončni čudež, vidci pa napovedane svete, ki so blagoslovili svet.

Papež Janez Pavel II. je dal pobudo za ustanovitev inštituta za družino. Luciji, takrat še živeči fatimski vidkinji, je namreč Marija rekla, da se bo zadnji boj med Njo in satanom vršil na področju družine. Kot je sveti Jožef skrbel za sveto Družino in varoval v času Jezusovega rojstva in odraščanja, tako po mnenju nekaterih svetnikov, mistikov in papežev, ščiti sveto Cerkev skozi vso njeno zgodovino. Menijo, da bo najbolj čaščen in največji zaščitnik prav ob koncu časov.

Molitev rožnega venca sedem žalosti in radosti svetega Jožefa in čaščenje Svetih Src Jezusa, Marije in Jožefa se je v Sloveniji ponovno pričelo širiti leta 2012 po obisku Edsona Glauberja. Njemu je bilo rečeno, da bo Slovenija za njegovo deželo najbolj častila svetega Jožefa.

Papeži 

Papež Sikst IV. je leta 1479 določil 13. marec kot dan svetega Jožefa. Papež Gregor XV. je leta 1621 zapovedal, da se mora ta praznik obhajati  po vsem krščanskem svetu. Papež Klemen X. je leta 1675 posvetil svetemu Jožefu Slovenijo v okviru Avstro-ogrskih dežel. Papež Klemen XI. (1700 – 1721) pa je svetemu Jožefu določil posebne molitve pri sveti maši. Papež Benedikt XIII. (1724 – 1730) je zapovedal, da se ga časti v Litanijah vseh svetnikov. Papež Pij IX je 8. decembra 1870 svetega Jožefa slovesno razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve. S tem je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnika in vodnika svete Družine, ki se je razširila na celotno Cerkev. Ob tej priložnosti je določil za njegov godovni dan 19. marec.

Papež Leon XIII (1878 – 1903) je na podlagi videnja dogodkov za 20. stoletje sestavil molitev K tebi pribežimo, o sveti Jožef. Molitev k svetemu Jožefu sta napisala tudi papeža Pij X. (1903 – 1914) in Pij XI. (1922 – 1939). Leta 1912, tik pred prvo svetovno vojno, je izšla knjiga Olympeja Philippeja Gerbeta, Lilija Izraela. V njej govori predvsem o Mariji, a med drugim razlaga potrebnost čaščenja svetega Jožefa.

Papež Pij XII. (1939 – 1958) je dodal še praznik Jožefa delavca, ki ga praznujemo 1. maja in sovpada s civilnim praznikom dela. Papež Janez XXIII. (1958 – 1963) je uvrstil ime svetega Jožefa v rimski kanon.

Sveti papež Janez Pavel II. je v apostolski spodbudi Odrešenikov varuh zapisal, da bo sveti Jožef zaščitnik in vodnik Cerkve v prihodnosti. Želel je, da bi se kristjani bolj zatekali k svetemu Jožefu.

Papež Frančišek je bil podarjen Cerkvi v sredo, pred praznikom svetega Jožefa, marca 2013 – srede so posvečene svetemu Jožefu. V svoj grb je poleg Jezusovega imena postavil še Marijin in Jožefov simbol. Ob svojem ustoličenju, na praznik svetega Jožefa, je zaključil homilijo, v kateri je poudaril Jožefa kot varuha in zgled Cerkve: »V njem, dragi prijatelji, vidimo, kako se odgovarja na Božji klic: z razpoložljivostjo in pripravljenostjo!«

Tolikšno poudarjanje svetega Jožefa temelji na dejstvu, da je bil Marijin mož in Jezusov krušni oče. Njihovi globoki družinski odnosi se v nebesih niso končali, temveč so postali še popolnejši kot na zemlji. Zato tisti, ki se zatekajo k svetemu Jožefu, vsekakor ganejo tudi Jezusovo in Marijino Srce, kajti vse molitve in prošnje k svetemu Jožefu se zaradi njihove edinosti posredno dotaknejo tudi Src Jezusa in Marije. Zdi se, da nam Jezus želi pokazati, da mu Jožef lahko dandanes prav tako zapoveduje kot mu je nekoč na zemlji (Lk 2, 51). Ponižni položaj svetega Jožefa na zemlji je prešel v veliko moč posredovanja v nebesih.

Besedilo in foto: Janez Slokan