Ideja o film je nastala, ko so udeleženci, sicer iz različnih občin, iskali skupne točke. Ugotovili so, da jih povezuje reka Pšata, in se dogovorili, da bodo pripravili dokumentarni film o reki in življenju ob njej. Film prikazuje pomen vode, ne samo za posameznega prebivalca, ki ga voda spremlja od rojstva do smrti, ampak v uvodnem delu tudi za razvoj naselij in civilizacij: »Voda, potoki in reke, so predstavljali prve meje.« 

Reka Pšata je pomembna za razvoj različnih dejavnosti, za razvoj mlinov in žag, ki so bili prisotni na območjih vseh petih občin, kjer danes teče Pšata – občine Cerklje na Gorenjskem, občine Komenda, občine Mengeš, občine Trzin in občine Domžale. Danes je delujoč le še Feliksov mlin v Dragomlju. Tudi na območju občine Mengeš se je sila Pšate uporabljala za pogon mlinov in žag, kasneje pa tudi za pogon industrijskih obratov. Na območju današnjega Ince je Pšata poganjala prvo tovarno kartona v Sloveniji. Pšata pa se je uporabljala tudi za pridelavo ledenih plošč za hlajenje mesa v ledenicah. Z uporabo ledenih plošč so mesarji ohranili meso sveže do pomladi.

Voda v Pšati pa se je uporabljala tudi v gospodinjstvih, za kopanje in za pranje perila. Perišča so bila  v naseljih po celotni strugi Pšate. Pri tem niso pozabili opozoriti, da je imela in ima še vedno voda pri izviru ne glede na letni čas 10 stopinj.

Pšato so avtorji filma predstavili tudi kot hudournik, ki je bil ob velikih nalivih nepredvidljiv in se je razlival čez strugo. Nevarnost poplav se je zmanjšala, ko so na severnem delu Mengša razbremenili staro strugo Pšate in jo speljali v Kamniško Bistrico.

Avtorji filma so opozorili tudi na ekosistem ob potoku Pšata, na številna mokrišča, ki so bila v preteklosti izsušena. S tem smo izgubili številne rastlinske in živalske vrste, ki so prej živele na širših območjih in so danes le redko prisotne. Med njimi so posebej izpostavili žerjavčka – močvirskega tulipana, rosike – mesojede rastline in druge. Pokazali so tudi topol ob Pšati, ki ima pet metrov premera in je eden redkih topolov v Sloveniji s takim obsegom. Topol je predlagan za naravno znamenitost.

Pripovedovalci so se navduševali nad življenjem, ki je bilo včasih v Pšati, nad raki in ribami, opisovali so, kako so jih lovili. 

Njihovi spomini so nagovorili tudi avtorje filma, ki so se v zaključku zavzeli za ureditev mlinščic, peščenih poti in drugo ter seveda, da bi se ohranile vrednote, ki so jih živeli naši predniki in bi jih predali našim zanamcem – za čisto in živo Pšato, ki bo nudila priložnosti tudi našim zanamcem. 
Sledila je predstavitev udeležencev študijskega krožka in pogovor o filmu. Predstavljamo vam ustvarjalce filma; Rok Vojska, Urška Tavčar, Jožica Rihter, Simon Prosen, Ksenja Prosen, Joži Valenčak, Špela Mljač, Dragica Kosterov, Ljubo Majcen, Miha Velepec, Debora von Kastelmur, Daria Borovski. Za zagotovitev profesionalnega nivoja posnetega filma so potrebovali zunanjo strokovno pomoč; pri scenariju je pomagal Miro Štebe, snemal in montiral pa je Vid Merčun.  

Mentorica študijskega krožka ter režiserka filma Branka Urbanija je po zaključku prireditve povedala: »Redkokdaj sem po tako kompleksnem projektu in zaključnem dogodku popolnoma zadovoljna, a tokrat je drugače. Pa ne zaradi perfektnosti v vseh delih in detajlih, pač pa zaradi energije, ki jo je bilo čutiti. Toplina vzdušja v gradu Jablje, ki so ga ustvarjale dobrohotne misli ter lepi občutki so drug v drugem nagovarjali tisto najboljše, kar je v nas samih in to se je dalo čutiti. To je tista prava duhovna hrana, ki nas navdihuje, da vidimo smisel našega bivanja. Žal mi je le, da zaradi omejitev nismo mogli povabiti vseh, ki bi si želeli ogledati film, a prav gotovo bo za to še priložnost. V ta namen smo posneli celotno predstavitev in vam bo kmalu na ogled.«

Po razpravi je sledila pogostitev na prostem. 

Besedilo in foto: Tina Drolc