Ob pol 7h se odpeljem od doma proti Gorenjski, vreme je tega februarskega dne bolj »kilavo«, zato sem nameraval cilj pohoda izbrati med vožnjo, ko se bo videlo na katerem koncu je bolj svetlo. Zavijem proti Begunjam in parkiram na robu mesta, na velikem parkirišču ob rekreacijskem centru Krpin. Ker je bilo še vedno precej oblačno sem za cilj izbral slabi 2 uri hoda oddaljen Smokuški vrh, 1122 m visoko razgledno goro, na grebenu med Završnico in Gorenjsko ravnino.

S parkirišča se napotim po vzpenjajoči asfaltirani cesti, ki višje preči potok Blatnico in se kmalu spremeni v makadamsko in nato v kolovoz, ki se vzpenja proti cerkvici sv. Petra. Strma pot skozi gozd nas višje pripelje na travnato pobočje preko katerega prispemo do cerkvice, od katere se odpre lep pogled na Begunje. Nadaljujem preko travnikov ozaljšanih z zaplatami cvetočega teloha proti Sankaški koči, katera se nahaja le nekaj minut nad cerkvijo sv. Petra. Ker kočo v glavnem obdaja gozd se od tu nudi pogled le proti zahodu, proti Zgornje-savski dolini. Žal so oblaki zakrivali vrhove Julijskih Alp nad njo. Koča, ki je priljubljen cilj mnogih prebivalcev Begunj je bila žal zaprta. Ker so se oblaki le malo dvignili in se je nad njimi slutilo sonce sem se odločil, da nadaljujem moj potep proti Poljški planini, do katere je še slabi 2 uri hoda. Pot naprej vodi mimo lovske koče, kjer se levo odcepi pot na Smokuški vrh, naravnost pa v glavnem položna pot pripelje do Tomčeve koče na Poljški planini pod Begunjščico.

Pot naprej ni bila naporna, čeprav je bila na nekaterih predelih blatna, dele steze skozi gozd pa je prekrival kašast sneg pod katerim so bile ledene plošče in je bilo potrebno malo več previdnosti. Tudi Tomčeva koča je bila zaprta, na snežnih zaplatah sem si dobro očistil blatne gojzarje in si na klopci pred kočo privoščil malico z nahrbtnika. Mikalo me je, da bi nadaljeval vzpon še na uro in pol oddaljen Roblek, a poleg še vedno dokaj oblačnega vremena, me je od namere dokončno odvrnila tabla na začetku vzpona na kateri je pisalo, da je tudi Roblekov dom na Begunjščici zaprt. Na Poljško planino je možno po makadamski cesti priti tudi z avtom, če ni preveč zasnežena ali ledena.

Odpravil sem se nazaj proti Begunjam, tokrat pa po poti skozi slikovito in divjo sotesko Blatnice (spominja na Sutjesko), kjer je ob poti možno videti 3 slapove, (največji dvostopenjski slap je visok 12 m) in kaskade, potoka Blatnica, na obeh straneh potoka pa se pnejo visoki, slikoviti in strmi, skalni vrhovi. Lep pohod, kljub ne najlepšim razgledom.

Besedilo in foto:

Tone Vidrgar