Jože Blažej, navdušen hribolazec, smučar, kolesar, tekač, rolkar, vsestransko športno aktiven, težko je najti šport, ki se ga ne bi lotil, tudi dober plesalec je bil in vedno je imel nekaj dobrih šal v svoji malhi, da je spravil družbo v smeh.

Rodil se je 27. februarja, 1934 na Koroškem, na Prevaljah, kamor se je družina preselila po plebiscitu 1920, kasneje so se preselili na Jesenice, kjer je Jože hodil v šolo in preživel večino svoje mladosti. Njegov oče je imel svojo tiskarno, kjer je med vojno podnevi tiskal za oblast, ponoči pa letake za partizane. Bil je tudi strasten hribolazec in gornik, to svojo ljubezen je prenašal na svoje otroke, ki so ga že zelo mladi spremljali na njegovih planinskih poteh. Ko so jeseniški planinci v naročju Jalovca italijansko vojaško opazovalnico preuredili v skromno planinsko kočo, je bil Jožetov oče eden najbolj aktivnih pri gradnji in k delu pritegnil tudi svoje otroke. Prislužil si je naziv »boter Zavetišča pod Špičko«. Da jabolko ne pade daleč od drevesa, so dokazali tudi otroci, starejši Janko, eden najboljših alpinistov prve povojne generacije, je leta 1957 skupaj z Igorjem Levstkom napisal knjigo »Himalaja in človek« (priročnik za pot v Himalajo). Mladi Joža pa je spoznaval hribovje in gorovje nad Jesenicami in tudi širše, Karavanke in Julijce, dve poletji je bil ovčji pastir v Trenti, kamor ga je poslal oče, »... da ne bo časa za neumnosti«. Tako je tam spoznaval še lepote gora na drugi strani Vršiča, gore so postale njegova največja ljubezen.

Pri 16 letih je Joža odšel v uk za steklopihalca v Ljubljano. Bil je talent in postal je pravi mojster, tako si je prislužil dodatno usposabljanje v tujini, v Düsseldorfu je nadgradil svoje znanje in postal cenjen strokovnjak, »napihal« je vse potrebno stekleno posodje, epruvete, bučke, čaše, erlenmajerice, za potrebe takratnega laboratorija »Kemijskega inštituta Boris Kidrič« v Ljubljani, kjer je bil tudi zaposlen. Z razvojem in napredkom tehnologije je bilo potreb po tovrstnem znanju vse manj, zato se je odločil za nadaljnji študij in ob delu končal srednjo ekonomsko šolo, nato pa še prvo stopnjo prava. S svojim delom je nadaljeval v komerciali, v ljubljanski Termiki, kjer je dočakal tudi upokojitev. Poleg rednega dela in družine, ki jo je ustvaril, pa je vedno našel čas za pot v gore in težko je najti hrib ali goro v domovini, kamor ne bi stopila njegova noga, tudi veliko gora v tujini je prehodil. Poleg vseh teh aktivnosti je z družino na Dobenu postavil vikend in leta 1991 je ta postal njihov dom. Da je bilo zadovoljstvo še večje, se je na Dobeno istočasno preselila tudi hči z družino. Po dolgem in počez je prehodil in spoznal vse poti in stezice Rašiškega gričevja in host, a gore so bile še vedno tiste, brez katerih ni mogel. S seboj je vodil hčer, zeta, vnuke in tudi nanje prenesel svoj odnos do gora. Poleg pohodništva je Jože tudi veliko kolesaril, hodil na plesne vaje, bil član folklorne skupine »Kolovrat«, rolkal je še, ko mu je že odbilo 80, tudi letno smučarsko karto za Krvavec je pridno koristil, ko jih je imel osemdeset že za seboj. »Veš, Tone sedaj pa že čutim, da sem star (imel jih je 82), še predlani sem se v enem dnevu povzpel na Triglav in se vrnil v dolino, sedaj pa ne gre več,« mi je potarnal. Upoštevaje vse njegove aktivnosti je kar težko verjeti, da je našel čas in si na avtomobilskih potepih z ženo ogledal dobršen del Evrope, Azije in (1970/71 december, januar) tudi Afrike, njegovo videnje tega potovanja je bilo v nadaljevanjih objavljeno tudi v časopisu.

Ja, tak je bil Blažejev Jože, večina Dobencev, predvsem starejših, ga je poznala, bil je aktiven, komunikativen, optimističen in tudi kak dober »štos« je imel vedno pri roki. Leta 2018, pri 84 letih, se je preselil v dom starejših v Trzinu in se po začetnem prilagajanju spremembi okolja kmalu zopet našel in postal »zvezda« v novem okolju. Letos v juliju bo 1 leto, kar nas je zapustil, a spomin nanj je še vedno živ in pogrešamo ga.

Besedilo: Tone Vidrgar

Foto: družinski arhiv