Dihalni vzorec veliko pove o našem stanju in splošnem zdravju. Vendar na to ne damo veliko pozornosti, saj smo ob rojstvu vsi (v večini) znali dihati učinkovito in pravilno. Skozi odraščanje, skozi vpliv okolice in z nabiranjem življenjskih  izkušenj smo dihanje nezavedno popačili. Z AEQ dihanjem pa se želimo svojega prvotnega dihalnega vzorca ponovno naučiti.

Pri reševanju in spoznavanju svojega dihanja ugotovimo, da se največji problem skriva v togem telesu in zakrčenem trupu. Gibanje, ki ne izhaja iz trupa, z leti  povzroča veliko togosti, bolečin in naš trup ni več mehak ter prijetno gibljiv, vendar “zamrzne”, se spremeni v nekakšen oklep. Pri dihanju pa sodelujejo mišice trupa. Če so ujete v oklepu in imajo omejeno možnost gibanja, je s tem omejena tudi možnost vdiha in izdiha.

Pri pravilnem dihanju dihamo skozi nos, s pomočjo elastične trebušne prepone vdihnemo globoko v celotna pljuča in s tem vdihan zrak pripeljemo v spodnjo tretjino pljuč, ki pa je najmočneje prekrvavljena. Pri tem se moramo seveda razširiti v predelu trupa, kar pa nam zgrajen “oklep” preprečuje. Izdih je praviloma daljši kot vdih, s čimer povzročimo višji odstotek ogljikovega dioksida v krvi, kar posledično povzroči boljši prenos kisika v globlje predela telesa (mišice, tkiva).

Danes je pri večini ljudi opaziti hiperventilacijo, do katere pride s “pretiranim” in neoptimalnim dihanjem. Dihajo predvsem v prsni koš in s tem napolnijo samo zgornji predel pljuč. Imajo premajhno toleranco na ogljikov dioksid, ki pa je pomemben pri prenosu kisika v mišice in tkiva.

Če pogledamo primer hoje v hrib. Ko se gibamo in želimo osvojiti vrh, ga lahko osvojimo na dva načina. Prvi je ta, da hodimo primerno hitro svoji gibalni inteligenci, ki jo narekuje dihanje. Torej, ko hodimo s hitrostjo, ko smo še vedno sposobni dihati skozi nos in v spodnji del pljuč, hodimo v skladu s potrebami svojega telesa. Na cilj res lahko pridemo malo kasneje (ni pa nujno), vendar ker so naše mišice preskrbljene s kisikom, na cilj ne pridemo utrujeni in naslednji dan ne čutimo nobenih bolečin. Pri taki hoji sta naš um in telo povezana, smo bolj prisotni v trenutku, zato imamo tudi boljši nadzor nad telesom in težje pride do poškodb. Če pa se lotimo osvajanja vrha na hitro ter pri tem ne upoštevamo zahtev in potreb telesa, pride do hiperventilacije. Dihamo hitro skozi usta, izgubimo nadzor nad dihanjem, telo sledi umu in njegovi ideji o premagovanju samega sebe. Na cilj pridemo utrujeni in z bolečimi mišicami tudi naslednji dan.

Nepravilno dihamo tudi, ko sedimo, opravljamo delo v službi, v šoli ter prav tako med spanjem, zaradi česar se zjutraj zbujamo utrujeni. Pravilno dihanje vpliva na umiritev našega avtonomnega živčnega sistema in tako na zbranost in prisotnost. Težava je v tem, da je naše dihanje avtomatizirano in imamo samo kratek čas in omejeno možnost
vplivanja nanj. Torej moramo raziskati, kaj nam jemlje možnost polnega vdiha in izdiha, ter se skozi AEQ gibalne in dihalne vaje spet naučiti pravilnega dihanja.  S tem poskrbimo za več energije, boljšo imunsko odpornost in splošno zdravje.

Besedilo: Teja Šinkovec, učiteljica AEQ metode, dihanja in odnosov srednje stopnje

v sodelovanju z AIA – Mladinskim centrom Mengeš