Tokrat smo v župniji Brdo in Zlato Polje praznovali Krištofovo nedeljo že v nedeljo 20. julija zaradi praznovanja v Šentvidu. Med sveto mašo  smo prisluhnili življenjepisu sv. Krištofa, ki goduje 24. julija. Na ozemlju, kjer prebivajo, ali pa so nekoč prebivali Slovenci, imamo pre­cej cerkva, župnijskih in podružničnih, ki imajo na daleč vidni, zunanji steni, sliko svetega Krištofa tudi na Gradišču. Ta je bil namreč velik priprošnjik zoper naglo in nesprevideno smrt. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da je zadosti, če navsezgodaj zjutraj pogledaš svetnikovo po­dobo, pa tisti dan ne umreš nagle smrti. Zato so naročali tako velike slike na cerkvah, da so ga lahko videli tako rekoč iz vsake hiše in kar skozi okno! Svetega Krištofa Cerkev časti kot mučenca. Njegovo ime Hristoforos v našem jeziku pomeni Kristonosec. Njegovo ime in njegova mučeniška smrt (verjetno okoli leta 250 za časa cesarja Decija) sta zgodovinska. Že zgodaj so ga začeli častiti tako na Vzhodu kot na Zahodu, tako da je ob tem skromnem zgodovinskem jedru nastalo več legend. Krištof bi naj bil doma iz kanaanske dežele, iz severnega predela Palestine. Starši so bili pogani in tak je bil tudi sin, ki mu legende dajejo ime Reprob, po naše Zavrženec. Po telesu je bil velikan ter silno močan in v svojem ponosu je sklenil, da bo služil samo naj­višjemu gospodu. Dogovoril se je z mogočnim kraljem in bil pri njem v službi dotlej, ko je videl, da se kralj boji hudiča. Pustil je kralja in šel služit hudiču. Ne­koč sta Krištof in hudič šla skozi gozd ter prišla do križa. Hudič se je začel tresti od strahu in velikan je spoznal, da je Križani močnejši kot hudič, zato je sklenil, da mu bo služil z vsem srcem. Dal se je krstiti in pri krstu je dobil ime Krištof. V 12. stoletju pa je nastala legenda, da se je Krištof po naročilu pobožnega puščavnika nastanil ob deroči reki, da bi preko nje na ramah prenašal potnike. Ko je nekoč nosil dete čez deročo vodo, je velikan čutil, da otrok postaja čedalje težji. Krištof je nevoljen rekel: »Otroček, težak si mi, kot bi nosil cel svet.« Tedaj mu je otrok odgovoril: »Ne nosiš samo svetá, marveč tudi tistega, ki je svet ustvaril. Jaz sem Jezus Kristus. Zasadi svojo palico v zemljo in ozelenela bo. Po tem boš spoznal, da si res nosil mene.« Nato je velikana potlačil pod vodo in ga tako krstil ter mu dal ime Krištof. Povod za to legendo je njegovo ime Krištof – Kristonosec. To legendo prikazujejo svetnikove upodobitve. Legen­da je dala tudi pobudo, da so si svetega Krištofa izbrali za svojega zavetnika čolnarji in splavarji, nosači in vozniki pa tudi romarji in drugi popotniki. V novejšem času je postal zavetnik avtomobilistov in v marsikaterem avto­mobilu najdemo pritrjeno pla­keto z njegovo podobo. Prirejeno po: Silvester Čuk, Svetnik za vsak dan. Sicer pa  kratica MIVA pomeni: Misijonarji Imajo Vaše Avtomobile. Vsako leto, posebej na Krištofovo nedeljo, se MIVA Slovenija z zaupanjem in prošnjo obrača na vse voznike. Ideja »stotin stotina v zahvalo za vsak srečno prevožen kilometer« se uresničuje v geslu: Z VESELJEM DARUJEM – ŽIVLJENJA REŠUJEM. Zbrani darovi omogočajo Misijonskemu središču Slovenije, da preko te akcije pomaga pri nakupu vozil in strojev, ki lajšajo delo, krajšajo poti, blažijo revščino, omejujejo lakoto in rešujejo bolnim življenja. Zato Cerkev na Krištofovo nedeljo z veseljem blagoslavlja vozila in voznike ter jim na priprošnjo sv. Krištofa kliče varstva na vsa pota in ceste življenja.