DVAJSET LET OD ODPRTJA KNJIŽNICE DR. JAKOBA ZUPANA V ŠENTVIDU

»Tu, v Lukovici, je danes dan, zaznamovan z višino. Na razpotje različnih možnosti je postavljen hram duha – knjižnica. Ta je, kakor je od nekdaj v naši zavesti knjiga, križišče, ki se odpira v neskončnost. Knjižnica je v jeziku hiša, v njej stoje sloji časa, nabrana svetloba, ki čaka, da se preseli v ljudi, v bralca in zaživi v njem svoje drugo, obogateno življenje. V tej svetlobi bivaš kakor v jeziku in kot v svoji pravi domovini.«

Iz govora Toneta Pavčka ob otvoritvi knjižnice dr. Jakoba Zupana v Šentvidu pri Lukovici, 5. septembra 2003

Župnik Andrej Svete je leta 2003 blagoslovil prostore knjižnice v Šentvidu.

Pred dvajsetimi leti je bil v Lukovici velik praznik. Še dandanes se mnogi spominjajo veličastnega odprtja Krajevne knjižnice dr. Jakoba Zupana ob občinskem prazniku občine Lukovica, 5. septembra leta 2003. Proslava je potekala na prostem pred cerkvijo v Šentvidu. Z baklami in reflektorji osvetljen prostor je dal takoj slutiti, da se obeta slovesna prireditev. Povezovalca večera, Vito Kotnik in Helena Urbanija, sta pozdravila takratnega župana Občine Lukovica, Mateja Kotnika, ministra dr. Slavka Gabra, izjemnega pesnika Toneta Pavčka, akademika prof. dr. Franceta Bernika, pesnika Cirila Zlobca, predstavnika Narodne in univerzitetne knjižnice, dr. Silva Novljana in prof. Mihaela Glavana, vodjo nadškofijskega arhiva v Ljubljani, prof. dr. Franceta Dolinarja, častnega občana Občine Lukovica, prof. Nika Kralja, župnika Andreja Sveteta, pesnico Zvezdano Majhen, delegacijo Veteranov vojne za Slovenijo in gasilce, županje in župane sosednjih občin ter številne domačine in druge obiskovalce, ki so se zbrali na osrednjem dogodku ob otvoritvi Krajevne knjižnice dr. Jakoba Zupana. Nepozaben nagovor je pripravil pokojni pesniški velikan Tone Pavček, ki je praznik opredelil kot dan, zaznamovan z višino. Danes žal že pokojna Vera Beguš in nekdanji direktor Knjižnice Domžale, Marjan Gujtman, sta prerezalatrak, župnik Andrej Svete pa je blagoslovil obnovljene prostore starega šentviškega župnišča. Knjižnica, poimenovana po dr. Jakobu Zupanu, je bila tako odprta za vse ljubitelje branja.

Številni obiskovalci, ki ste v teh dvajsetih letih obiskali knjižnico, ste nam povedali, da je bilo v teh prostorih že marsikaj. Od telovadnih prostorov, zobozdravnika, šole, vrtca in še kaj bi se našlo. Dvajset let je minilo hitro. Mnogo prehitro. V knjižnici in v kraju se zaposleni Knjižnice Domžale vedno počutimo dobro. Šentvid je prijetno naselje, ki v človeka naseli nekaj miru, ko s prometne ceste zavije proti trgu pred cerkvijo sv. Vida, ki je tu stala že pred letom 1304. Vendar pa nostalgijo in sicer dobro počutje z leti preplavlja tudi skrbi. Prostori knjižnice žal že vrsto let niso več primerni, da bi nudili dom številnim knjigam in drugemu gradivu, ki si ga prebivalci občine Lukovica in sosednjih občin tako radi izposojate. Vlažni in mnogo premajhni prostori žal niso več okolje, v katerem je mogoče zagotavljati dobre delovne pogoje za zaposlene in prijetne pogoje za obiskovalce, ki tudi sami večkrat izražate nezadovoljstvo. Upamo, da ima občina Lukovica v bližnji prihodnosti v načrtu tudi nov prostor za knjižnico, kar pa mora biti seveda sprejeto in načrtovano skupaj s strokovnimi sodelavci knjižnice. Ključno je namreč, da bo nov prostor dovolj velik in primerno urejen ter dostopen za vse, tako za gibalno ovirane in mamice z dojenčki kot tudi za obiske predšolskih in osnovnošolskih otrok. Zato ni vsak prostor primeren za knjižnične prostore. Zavedamo se tudi, da ima vsaka občina številne izzive, ki jih mora reševati, da zato, žal, prostori knjižnice niso na vrhu prioritet, še posebno po taki katastrofi, ki nas je doletela to poletje. Vseeno iskreno verjamemo, da se bo otvoritev nove knjižnice enkrat zgodila. Novi prostori bi zagotovo obisk še povečali.

Vse do osamosvojitve smo Slovenci preživeli tudi po zaslugi razvite kulture tiskanih medijev in tu so imele knjižnice vedno izjemno pomembno vlogo. Knjižnice se kar naprej razvijajo. Že dolgo niso zgolj ustanove, ki omogočajo samo osnovne storitve (izposojanje in vračanje gradiva), temveč vsakodnevno v družbeno in lokalno področje prinašamo nove in drugačne vsebine, ob predhodnem in sprotnem spremljanju potreb in smernic, ki jih narekuje razvoj. Knjižnice so bile od nekdaj središče dogajanja in razvijanja intelektualne družbe. Ljudje dandanes v knjižnice ne zahajajo le po knjige, temveč tudi zaradi družabnih srečanj, predstav in drugih storitev. Sodobna splošna knjižnica mora biti usmerjena k uporabniku in potrebam lokalnih skupnosti.