Zapis o avtorju Janezu Slabetau,  kot ga je predstavila Amarija Stibilj Šajn:

"V življenju Janeza Slabeta je bilo likovno ustvarjanje povezano z otroškim in mladostnim zanimanjem, kasneje je predstavljajo rehabilitacijsko terapijo, danes pa je to njegov način poklicnega delovanja in življenja nasploh. V zadnjih sedmih letih se je, od vključitve v skupino akvarelistov pod mentorstvom Petra Lazarevića, do študija na Visoki šoli za risanje in slikanje, zgodilo še marsikaj pomembnega. Odločil se je za nadgradnjo svojih znanj, in sicer z magistrskim študijem na že omenjeni ustanovi.  V letošnjem letu pa je bil tudi na mednarodnem srečanju akvarelistov v Fabrianu v Italiji, ki ga je obogatilo z novimi vedenji in spoznanji.

Njegov čas osmišlja slikarstvo, proučevanje likovnih izraznih sredstev, njihovo preizkušanje in s tem urjenje v praksi ter poglabljanje v pester motivni nabor. Svoja dela pa deli s publiko, tako na samostojnih kot na skupinskih razstavnih predstavitvah.

Akvarel je paradna tehnika njegovega likovnega ustvarjanja, vsekakor pa ni edina. Zavezništvo z njo je postalo likovno dovršeno in avtorsko prepoznavno. Na slikovno polje pretočena resničnost živi tudi kompleksno likovno življenje. To predstavlja spoj videnega in doživetega, linije in barve, svetlobe in sence, detajla in celote, prisotnosti in nevidnih oziroma posredno prisotnih vsebinskih akcentov.

V njegovem ustvarjalnem fokusu je najpogosteje krajina, in sicer urbana. Avtor raziskuje arhitekturo različnih okolij, še posebej tistih, ki so geografsko daleč, sicer pa blizu njegovim zanimanjem in njegovi filozofiji. Preko tovrstnih del nam približa kulturološko povsem drugačen svet in s tem tudi drugačen način življenja.

Njegovi pogledi v urbana okolja so prikazi slikovite arhitekture, preko nje pa je izpričana kultura posameznega prostora. Arhitektura s svojo zasnovo in številnimi detajli govori o bivanju, o navadah, o življenju samem. Avtor je v tovrstnih upodobitvah discipliniran in natančen. Vzpostavlja trdno statiko stavb, določa prostor in razmerja, se ukvarja s pripovedno, estetsko in slogovno pomembnimi detajli. Z verističnim pristopom, preciznostjo in detajliranostjo oblikuje dokumentacijo arhitekturnih zanimivosti, znamenitosti in tistih arhitekturnih elementov, ki so celo spomeniki posebnega pomena. V vsakem motivu odraža edinstveno dediščino, pa tudi duhovno dimenzijo prostora in njegovih danosti.

Čeprav avtor skrbi za verodostojnost svojih krajinskih izsekov, v delih ohranja slikarsko živost. Njegove poteze so oblikotvorne, hkrati pa nanosi ohranjajo pravo količino odprtosti in mehkobe. Slike so koloristično pestre in živahne, kar jim daje posebno atmosferičnost. Barve pa so tudi prinašalke svetlob, s katerimi avtor prostorske danosti vpenja v dimenzijo časa, v hipna, razigrana svetlobna stanja. Čeprav so okolja resnično geografsko in kulturološko barvita, pa se zdi, da je njegova bogata barvna paleta tudi emotivni odraz in odziv ter pester osebni barvni »okras«.

Urbana krajina je zgovorna pripovedovalka, a človeška figura življenje še toliko bolj polnomočno in odkrito izpričuje. Da bi pripovedoval o življenju, izbere figuro, da bi razkril sebe, svoje misli in zanimanja, jo izbere za zaupnico. V njegovem opusu so že v preteklosti izstopali saduji – modreci. Tovrstne upodobitve so podrejene naraciji, a tu se njihova prezentacija ne konča. Skozi obrazne poteze prihaja na površino njihova duhovnost in poglobljena psihološka karakterizacija.

Zanimanja za človeško figuro je v opusu Janeza Slabeta vse več. Tako je avtor ustvaril cel niz posameznikov in tudi skupin ljudi. Z njimi dokazuje obvladovanje in upoštevanje kanonov klasičnega figuralnega podobotvorja. V želji po stopnjevani izraznosti in po manifestaciji za akvarel značilnega karakterja, se odloča tudi za komaj zaznavno modernistično oziroma avtorsko stilizacijo. V slikarsko potezo in v barvna ovrednotenja daje svoj naboj. Pri figuri ga zanima posameznikova dinamika, pozicija, situacija, njegova identiteta, karakter in misel. Odloča se za figure, ki so aktivne in izrazno močne. Tako med njimi še posebej rad izbere glasbenike. Tovrstni odločitvi nedvomno ni botrovalo le zanimanje za živost figuralnega lika, ampak je s tem področjem tudi osebno povezan, saj deluje kot komponist in izvajalec.

Glasbenike razkriva kot karakterno svojstvena, tankočutna virtuozna bitja, ki se s svojim telesom, s svojim razumom in čustvi prepuščajo glasbi, ki pojejo ali pa iz  »telesa« svojega glasbila izvabljajo čudovito harmonijo tonov. Avtor h glasbenikom pristopa na analitičen način, v želji po fizični in psihološko poglobljeni obravnavi ter po polnomočnem prikazu njihovega stanja, tako skozi obrazne poteze kot skozi držo telesa. Njegovi liki glasbenikov so močno karakterno opredeljeni. Avtor pa ne pričara le živosti svojih akterjev, ampak tudi uprizoritvenega trenutka, s tem pa vnaša teatralnost in odrsko dimenzijo. Skozi kompozicijsko premišljenost odlično kadrira posamezne prizore.

Upodobljenci vstopajo na slikovni oder s konkretno in močno, mojstrsko dovršeno, tekočo, dinamično barvno sledjo. Z njo opisuje zunanje in notranje značilnosti, podaja psihološka stanja in karakteristike, skratka osebnostno identificira vsakega posameznika. Z barvnimi nanosi pa nadaljuje v smeri modelacije.

Njegove barve so kot toni v glasbi in tudi ko izbere barvno omejen barvni koncept, zazvenijo v pestrosti tonskih gradacij.

Janez Slabe je senzibilna in kreativna osebnost, odprta za svet zunanjega in vselej znova usmerjena tudi v introspekcijo, k intimni poduhovljenosti in filozofski naravnanosti. Ustvarjalnost ga kliče k vedno novim izzivom. Na samostojni razstavi v Logatcu leta 2020 smo ga spoznali v različnih interpretativnih vlogah, od zgoščenega liričnega pripovedovalca, do ustvarjalca, ki se odloča za barvno in oblikovno redukcijo, do avtorja, ki zna radikalno opuščati podrobnosti. Prezentna likovna dela kažejo odločen korak v smeri kvalitete in likovnega zorenja. Zahtevnost njegovih slikarskih dejanj pa izpričuje tudi motivika."