Simona Kermavnar

Za Planinčana Alojzija  Rovana[1] s psevdonimom A. Sinigoj je slišal le malokdo, še med domačini je domala neznano ime. Rodil se je 28. maja 1870 v Planini pri Rakeku v hiši št. 79 (Pr Kovač) očetu Štefanu in materi Tereziji (roj. Korenčič), umrl je 6. novembra 1891 prav tam. V Ljubljani je končal gimnazijo ter leta 1889 stopil v semenišče, ki ga pa ni dokončal,[2]  saj je umrl star komaj enaindvajset let.

V Slovenskem biografskem leksikonu si lahko preberemo, da je spadal med prve sodelavce revije Dom in svet, kjer je objavil dvoje kratkih črtic, 1890 Godca ter naslednje leto Prijatelja ter v Pomladnih glasih Mlado življenje. V njegovem delu je viden vpliv ruskega pisatelja Ivana Turgenjeva. Več njegovih dokončanih in nedokončanih spisov je ostalo v rokopisu.[3]

Nagrobni spomenik Alojzija Rovana in njegovega bratca Antona, ki sta oba umrla konec 1891, je bil pred obnovo kapele sv. Križa na pokopališču v Planini vzidan ob njeni glavni fasadi desno od vhoda, vizavi nagrobnika dolgoletnega planinskega župnika Franca Riharja († 1888). Pokopališka kapela je bila dolgo časa v občinski lasti in zanjo takrat skorajda nihče ni skrbel. Stanje je postalo zaradi odpadanja opeke in ometa tako kritično, da je obisk pokopališča postal že kar nevaren, odpadli strešniki so poškodovali tudi Riharjev nagrobnik. Ko je pred nekaj leti kapelo dobila nazaj v last župnija Planina, so takoj začeli z zbiranjem denarnih sredstev in potem z nujno sanacijo (obnova strehe, fasade itd.) pod vodstvom ZVKDS, dela pa še niso zaključena.

Pred obsežnimi obnovitvenimi deli na zunanjščini sta bila oba nagrobnika prestavljena sprva v notranjščino kapele, ko pa so se dela nadaljevala tudi tam, sta bila začasno postavljena ob obzidje župnijske cerkve sv. Marjete, kjer sta še sedaj, predvidena pa je njuna vrnitev na prvotno lokacijo. Glede na to, da so tako oba Rovana kot župnik Rihar umrli proti koncu 19. stoletja, zagotovo niso bili več pokopani ob župnijski cerkvi, od kjer se je pokopališče preselilo na današnjo lokacijo leta 1836, kapela pa je bila, sodeč po letnici 1840 na glavnem portalu, sezidana takrat. Navada je namreč včasih tudi bila, da so bili nagrobniki duhovnikov (župnikov, novomašnikov, bogoslovcev itd.) postavljeni tik ob glavni fasadi pokopališke kapele, lahko tudi ob stranskih ali v njeni neposredni bližini, na notranji strani pokopališkega zidu pa so bili v smislu hierarhične ureditve nagrobni spomeniki (in mavzoleji) pomembnejših, vplivnejših in bogatejših družin ter posameznikov. In tako je tudi v Planini.

Rovanov nagrobnik je v osnovi na dvojen stopničast podstavek postavljena apnenčasta plošča z izstopajočim višjim osrednjim delom, okrašenim z (marmornato?) apliko s trnjem kronane Kristusove glave in zaključenim s križem na vrhu. Napis na osrednjem delu spomenika se glasi:

Gospod

ALOJZIJ ROVAN

Bogoslovec

iz Gor. Planine št. 79

roj. 28. maja 1870, umrl 6. nov.

1891.

Spremili bi te radi pred oltar,

Kjer daroval bi Bogu pravi dar.

Al upi naši so se nam skalili.

Prežalostni smo k grobu te spravili

Oj, dragi Lojze na nas ne pozabi

In za seboj nas v sveti raj povabi!

ANTON ROVAN

 roj. 26. marca 1885 umrl 17. dec. 1891.

Na podstavku s težavo še lahko razberemo signaturo kamnoseka Vinko Čamernik Ljubljana. Ta je malo prej (1889) v sami kapeli iz kraškega kamna izdelal tudi kamnito ploščo vrh oltarne mize s portatilom, ki je zamenjala leseno ploščo.[4]