Simona Kermavnar

Fragmentarno ohranjen nagrobni spomenik v Trstu živečega Škota Jamesa Rankina je vzidan v vzhodno steno pokopališkega zidu v Planini pri Rakeku. Ohranila se je le kamnita plošča z napisom, kot vidimo po utoru zgoraj je prvotno šlo za bolj kompleksno zasnovan nagrobnik. Glede na poreklo umrlega bi morda pričakovali napis v angleškem jeziku, vendar je le-ta v nemščini:

ZUM ANDENKEN IHRES GELIEBTEN GATTEN UND VATERS

DES CHEVALIER

JAMES RANKIN

AUS TRIEST

ERRICHTETEN DIE TRAUERNDE WITTWE UND

DIE TOCHTER DIESES GRABMAL:

ER WURDE DEN 9. AUGUST 1796 ZU

GREENOCK IN SCOTTLAND GEBOREN

UND STARB DEN 25. JULI 1855

AN DER CHOLERA.

——•——

Izvemo torej, da se je vitez Rankin rodil v Greenocku na Škotskem 9. avgusta 1796. To obmorsko mesto je v 19. stoletju v marsičem spominjalo na Trst in Rankin je bil najverjetneje v trgovskem ali ladjedelniškem poslu. Zbolel je za kolero in zaradi tega 25. julija 1855 umrl. Vklesan napis ne sporoča lokacije smrti, vendar je to očitno bila Planina. Nagrobnik sta dali postaviti žalujoči žena in hčerka. Čisto spodaj piše MITTEN IM LEBEN SIND WIR VOM TOD UMGEBEN (v prevodu »Sredi življenja nas obdaja smrt«), pri čemer gre za različico srednjeveškega napeva Media vita in morte sumus, ki jo je povzel tudi reformator Martin Luther v eni od svojih himn.

Podatki na spletnem portalu Ancestry (»Predniki«) se glede letnic Rankinovega rojstva in smrti ujemajo, nekoliko drugačni so dnevi in meseci (rojen naj bi bil 9. aprila 1796 kot sin Johna Rankina in matere Elizabete (Betty) McLarty, umrl 26. julija 1855 v »Planini, v bližini Trsta«).[1] Glede na to, da sta dali nagrobnik postaviti njegovi najbližji sorodnici, gre verjetno podatkom na njem bolj verjeti.

Rankin je kot rečeno umrl zaradi kolere.[2] Gre za akutno nalezljivo epidemično črevesno bolezen, ki jo povzroča bakterija Vibrio cholerae (to je izoliral in identificiral nemški bakteriolog Heinrich Hermann Robert Koch leta 1883), glavna simptoma sta driska in bruhanje, nezdravljena je smrtna vse do 50%. Evropa je prvo epidemijo azijske kolere doživela v tridesetih letih 19. stoletja (1836), sledila je leta 1849, tretja leta 1855, ki je Kranjsko prizadela najhuje, je imenovana tudi »vélika«. Njena intenziteta je bila precej različna, v nekaterih vaseh je umrla tudi več kot polovica vseh prebivalcev, ponekod ni umrl nihče. Na Kranjskem so najbolj trpeli kraji, ki so bili blizu Italiji in Trstu, predvsem tudi Notranjska. V nekaterih delih, v okolici Postojne in na Pivškem, je umrljivost presegla 8 % prebivalstva. Zasilne bolnice so bile urejene vsaj v Vipavi, Senožečah, Vrhniki, Logatcu in Planini. Prav tako je svoje bolnice imela vojska, poleg vojaške bolnice v Ljubljani, je bilo več manjših na podeželju, v Senožečah in v Blekovi vasi v Logatcu. Na Vrhniki, v Planini, Postojni in Razdrtem so uredili krizne hiše, kjer je deloval vojaški zdravnik. Leta 1855 je v bolnici na Rakeku umrlo 89 delavcev pri železnici (to je bil namreč tudi čas gradnje južne železnice). Za 2. polovico stoletja je značilen trend pojemanja epidemije kolere, a sledila je še izredno huda leta 1866 (ki je izbruhnila v Angliji in Holandiji) in potem še leta 1886.

Prebivalstvo se je v času razsajanja kolere v 19. stoletju soočalo s podobnimi problemi, kot mi v času pandemije koronavirusa covid-19 v 21. stoletju, od primanjkovanja zdravstvenega osebja javnega sistema dalje.

Revnim v Planini sta priskočila na pomoč tudi dva tržaška viteza, Karol Ferdinand in Konstantin Reyer. Poslala sta 200 goldinarjev (kar ni bilo malo, če je recimo dninar za celodnevno delo le redko zaslužil cel goldinar), o čemer so poročale Bleiweisove Novice 12. septembra 1855.[3] Velika verjetnost je, da sta bankirja in industrialca osebno poznala Jamesa Rankina in njegovo žalostno usodo, ki ga je doletela v Planini in je bil to tudi razlog, da sta denarno pomoč poslala ravno tja.