Simona Kermavnar

Južno od Grčarevca na obronku Planinskega polja in pod današnjo magistralno cesto Ljubljana–Postojna lahko vidimo ostaline cerkvice sv. Jedrti na ozko omejeni lokaliteti, po domače »Pr' svet Jedrt«. Nivelska opatinja Jedrt (Jerca, Gertruda; *626 † 17. 3. 659 Nivelles blizu Bruslja) spada med cerkvene osebnosti in svetnike, ki so na kmetijskih območjih posebno spoštovani. Goduje 17. marca in je zavetnica vrtnarjev in poljedelcev ter varuje pred mišjo in podganjo nadlogo.

Ostaline cerkvice so resda nadvse skromne, ohranil se je namreč le kamnit prag s posnetima vogaloma. Tako kot le slab kilometer oddaljena starodavna romanska kapela Matere božje v Leševju v Jakovici (RNKD ev. št. 2764) je bila tudi Sv. Jedrt sezidana nad izvirom vode. Tanja Žigon v svoji knjigi Planinsko polje piše, da ve staro, a zato tudi nezanesljivo izročilo povedati, da je bila cerkvica postavljena nekje med 11. in 13. stoletjem.

Čeprav za tako trditev nimamo nikakršnega dokaza – je pa res, da lokacija ni bila nikoli arheološko raziskana in tudi ni v Registru nepremične kulturne dediščine (RNKD) –, tej zgodnji dataciji v prid pravzaprav govori že mesto postavitve. Bilo bi nekoliko nenavadno, da bi naši predniki zgradili cerkev tam, kjer so vsako leto poplave, večkrat trajajoče nekaj mesecev, in je dostop do nje takrat praktično nemogoč. A to velja za zadnja stoletja. Kako pa je bilo prej, v daljnem srednjem veku? Morda so bile podzemne poti za odtekanje vode na Planinskem polju takrat bolj pretočne in se je ni tako veliko akumuliralo na površju? Na to kaže recimo prvi del zanimive pripovedi Grčarevčanke Ivanke Matičič (*1926) v knjigi Milana Trobiča Še vedno na prepihu: »V davnih časih, ko še ni bilo tolk vode, k še ni tolk nastopala kot danes, je bila dol na polju cerkev sv. Jedrt in tam je bila deklica Jerčka, potem pa so to cerkev podrli Turki. Se še dol po ravan vidijo grobovi teh Turkov. In ker je bila Jerčka tolk žalostna, se je pri cerkvici sv. Jedrti prikazovala kot deklica, ki je imela dolge zlate lase, bila je v belo oblečena in stala je na pragu cerkvice.« V danem kontekstu zgolj kot zanimivost omenimo še legendo, ki jo omenja Žigonova. Po pripovedki bi naj bila cerkev opuščena že v času turških vpadov. Takole nekako gre: Turki so se utaborili ob Unici, izpuščeni konji pa so se pasli naokoli. Eden od njih je prišel do cerkvice sv. Jedrti, katere vrata so bila odprta. Vstopil je, a vrata so se nenadoma zaprla in ostal je ujet. Poginil je v njej in s tem je bila cerkvica oskrunjena; postala je grešna in so jo za vedno opustili. Turki so sicer, kot je znano, po Jakovici in Lazah pustošili 1559.

Sedaj pa še k nespornim dejstvom. Prvi cerkev sv. Jedrti v Grčarevcu (Gerzeriouiz) po do sedaj znanih podatkih omenja Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689), in sicer kot šesto od osmih oz. devetih podružnic vikariata Planina. Vrisana je tudi na zemljevidu cest iz leta 1720 cestnega komisarja za Kras in Notranjsko Franca Antona pl. Steinberga. Posebej povedna je njena upodobitev na Jožefinskem vojaškem zemljevidu z let 1763–1787 (Sta Jedet): lepo namreč vidimo, da sploh ni stala sredi vasi, kot bi morda pričakovali. Glede na svetničino zavetništvo poljedelcev pa je njen obstoj tam na obrobju Planinskega polja precej logičen, saj so bili Grčarevčani, preden je bila skozi vas na začetku 19. stoletja speljana tržaška cesta (na franciscejskem katastru iz 1823 že vrisana; ostaline RNKD ev. št. 30975), skoraj povsem odvisni od njega. Iz spremljajočega poročila k omenjeni vojaški karti in karte same vemo, da je bila ta mala vas še v 2. polovici 18. stoletja z vseh strani obdana z gozdom.

Nekako v tistem času pa je bila opuščena tudi cerkvica sv. Jedrti. V Nadškofijskem arhivu v Ljubljani ohranjeni inventarni zapisnik zaprtih podružnih cerkva v cerkniški župniji – župnija je bila v Planini ustanovljena šele 1848, pred tem je spadala pod Cerknico – z datumom 23. november 1787, ki ga je sestavil hošperški (haasberški) upravitelj Mihael Štraus, podpisal pa ga je cerkniški župnik Gašper Faber, med njimi navaja tudi našo cerkvico kot zaprto slaba tri desetletja: »Cerkev sv. Jedrt v Planini pri gozdu je bila 26 let zapuščena« (Kebe). Vzrok za zaprtje so najverjetneje takrat res že bile predvsem vsakoletne poplave ter seveda tudi relativna oddaljenosti od vaškega jedra višje proti severu. Tam so leta 1746 na temeljih starejše zgradili cerkev sv. Luke (RNKD ev. št. 2110). 

V predstavitvi sakralne dediščine župnije sv. Marjete Antiohijske v Planini v monografiji Planinska dolina (2009) Mojca Jenko o uničeni cerkvi piše: »Natančna lokacija po izročilu srednjeveške cerkve sv. Jedrti pa danes ni znana. Vemo le, da je stala na zahodnem robu Planinskega polja, nekje pod Grčarevcem, in sicer nad vodnim izvirom.« (Mimogrede, ta zapis je tudi na spletni strani planinske župnije 'Cerkvena arhitektura v Planini'). France M. Dolinar v isti monografiji pri predstavitvi zgodovine župnije do druge svetovne vojne navaja poročilo o župnijskem vikariatu Planina vikarja Štefana Urbasa (†1787), po katerem naj bi bila v Grčarevcu podružnična cerkev sv. Lucije (sic). Prav gotovo gre za napako že v originalnem zapisu ali pa za napačno branje oz. prepis. Kakorkoli, v popisu cerkva v župnijskem vikariatu Planina iz zadnje četrtine 18. stoletja je navedena cerkev sv. Luke.[1] V članku Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem v Acta Ecclesiastica Sloveniae (2004) za pražupnijo Cerknica Janez Höfler zavrne obstoj dveh cerkva v Grčarevcu, torej sv. Jedrti in sv. Luke, pač pa naj bi šlo za eno in isto cerkev: »Sv. Jedrti (zdaj sv. Luke) v Grčarevcu, cerkev južno od vasi s tem patrocinijem tudi v Zemljevidu, sekc. 205, A1 (Sta Jedet), 1761 zapuščena, Omemba Valvasor 1689.« Zapis je ponovljen v knjigi Mati mnogih cerkva (2012) pri predstavitvi grčarevske podružnice: »Cerkev sv. Luka, evangelista, v Grčarevcu. Omenja se leta 1689, ko je bila zavetnica še sv. Jedrt, od leta 1746 je posvečena sv. Luku. Nad vhodom v cerkev je letnica 1746… .« Mimogrede, napisa v Lukovi cerkvi ni mogoče videti, ker je sedaj zazidan. V Umetnostnozgodovinski topografiji Logaškega (2014) je bilo razjasnjeno, da gre v resnici za dve različni cerkvi na dveh različnih lokacijah, med seboj oddaljenih par kilometrov. V monografiji Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska (2015) prej omenjeni avtor ponovi svoj zapis iz 2004.

Če povzamemo: arhitekturne ostaline, bogato ustno izročilo ter zelo nazoren in nedvoumen vris cerkve sv. Jedrti na vojaški Jožefinski karti iz 2. polovice 18. stoletja – izven samega naselja (ime zapisano kot Gertscharjovetz) ), tik ob cesti in na robu Planinskega polja, za njo pa bujen gozd – prav tako kot je ne nazadnje tam Pr' svet Jedrt še danes, ne dopuščajo dvoma, da je na mestu, kjer danes lahko vidimo le fragment, stala majhna cerkev sv. Jedrti. Kasneje pa je bila v samem jedru vasi zgrajena cerkev sv. Luke.

Lokacijo z ledinskim imenom Pr' svet Jedrt bi bilo potrebno kulturno-varstveno zaščititi, da je ne bi uničevala najrazličnejša težka mehanizacija, kar se dogaja sedaj, tako da kmalu res ne bo ostalo še tisto malo materialnega pričevanja o cerkvici, kolikor ga je uspelo premagati silam časa do današnjega dne.

Cf:

Johann Weichard Valvasor, Die Ehre deß Herzogtums Crain, 8, Laybach-Nürnberg 1689, str. 717; Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Karte & Opisi, 2. zvezek/ Josephinische Landesaufnahme 1763–1787 für das Gebiet der Republik Slowenien. Karten, Landesbeschreibung, 2. Band, Ljubljana 1996; sekc. 205, A1; str. 82; Vera Schauber, Hanns Michael Schindler, Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu, Ljubljana 1995, str. 107; Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem: zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje, Ljubljana 1996, str. 307, 309; Tanja Žigon, Siniša Rančov, Planinsko polje, Ljubljana 1997, str. 128, 130–133; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Cerknica, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 26, 2004, str. 125–191: 147; Mojca Jenko, Sakralna dediščina župnije Planina pri Rakeku, v: Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku, 2009, str. 115–133: 116; France M. Dolinar, Župnija sv. Marjete v Planini pri Rakeku do druge svetovne vojne, v: Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku, 2009, str. 91–104: 93, 95; Metod Benedik, Franc Trunkelj, Mati mnogih cerkva: Župnije ljubljanske nadškofije v sliki in besedi (ur. Franci Petrič), Ljubljana 2012, str. 497; Simona Kermavnar, Grčarevec, v: Upravna enota Logatec. Občina Logatec, Ljubljana 2014, str. 25–31: 25–26 (Zbirka Umetnostna topografija Slovenije, ur. Blaž Resman); Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska (elektronski vir), 2015, str. 138; Milan Trobič, Jerčka, v: Še vedno na prepihu. Pripovedi iz dežele med Logatcem in Črnim Vrhom, Uncem in Rovtami (ur. Ingrid Slavec Gradišnik), Ljubljana 2016, str. 125 (Zbirka Glasovi); Gvido Komar, »Svetac ne dozvoli!«* (Jakovica, 30. januar 1559). O turških zločinih na Logaškem v 15. in 16. stoletju (1. del), Logaške novice, 2020, št. 1–2, str. 24; Simona Kermavnar, Stara Tržaška cesta v Grčarevcu in pomen njenih ostalin (https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/stara-trzaska-cesta-v-grcarevcu-in-pomen-njenih-ostalin.html); Cerkvena arhitektura v Planini (https://zupnija-planina-pri-rakeku.rkc.si/index.php/content/display/48/arhitektura/20).