Simona Kermavnar

Ob južnem zidu pokopališča v Planini pri Postojni stoji med drugimi nagrobnimi spomeniki tudi preprost nagrobnik Jožefa (Giuseppeja) Sigona (Sigóna)[1]. Sestavljen je iz pravokotnega ležečega podstavka z zgoraj porezanimi robovi ter plošče, zaključene s profilirano dvokapno strešico, na vrhu katere je bil včasih latinski križ, ki pa je odpadel in leži ob spomeniku. V višino je spomenik prvotno meril 142 cm. Ozki pravokotni okvir plošče je na spodnji strani odebeljen, enako v zgornjem trikotnem zaključku z levo in desno vklesanima besedama Tukaj počiva. V ta del je vkomponiran potlačen profiliran plamenast lok, sredi katerega je medaljon, zdaj sicer prazen, včasih pa ga je najverjetneje krasil porcelanast fotografski portret pokojnika, lahko pa kakšna druga aplika (npr. podoba Kristusa, zavetnika). Poglobljeno osrednje polje ima deloma dvojezičen napis, zgoraj slovenskega in spodaj italijanskega, epitaf je samo v slovenščini.

Postavitev nagrobnika ob južnem pokopališkem zidu v družbi nagrobnih spomenikov učitelja Matevža Tomca ter uslužbencev na dvorcu Haasberg Antona Hanuscha in Franza Reissmüllerja kaže na to, da je bil pokojnik spoštovana in pomembna oseba.

Mestoma že precej težko berljivi napis sporoča, da je bil leta 1898 v Planini umrli Jožef Sigon, rojen leta 1831 v furlanskem Krminu oz. Cormonsu, posestnik in po poklicu lesni trgovec.

Tukaj počiva

JOŽEF SIGON

posestnik in lesni trgovec

rojen v Korminu[2] 9. okt. 1831.

umrl v Planini 31. jul. 1898.

GIUSEPPE SIGON

nato li 9 Ottobre 1831.

a Cormons

morto li 31. Luglio 1898

qui riposa in pace.

Prestal si zemeljsko življenje

In marsiktero vžil trpljenje

Od truda svojega počivaj.

Pri Bogu mir in radost vživaj!

Poizvedba v župnišču v Krminu[3] pove, da sta bila njegova starša Francesco Sigon in Anna, roj. Tomasio. Oče je bil šolski učitelj (Maestro di scuola), materin oče dr. Giuseppe Tomasio je bil zdravnik (Medico Comunale) prav tam. Tako očetovo kot dedovo ime najdemo v šematizmu cesarskega avstrijsko-ilirskega Primorja iz leta 1836.[4]

Kdaj je Jožef Sigon prišel v Planino, ostaja zaenkrat neznanka, razlog prihoda pa je bil očitno poslovne narave. Iz zapisa v mrliški knjigi[5] izvemo, da je živel v Gornji Planini v hiši št. 16 1/2. Poročil se ni. Umrl je star 66 let in deset mesecev, (dvojna) diagnoza emphysema paralysis cordis sporoča, da najverjetneje zaradi emfizema pljuč in srčne okvare.

Na koncu se še enkrat vrnimo k nagrobniku. Vklesani lok, ki krona napis, odstopa od običajne zašiljene neogotske oblike. Neogotske forme so poleg neoklasicističnih v 19. stoletju obvladovale nagrobno in pokopališko opremo. Pri konkretnem loku pa gre za skromen vpliv orientalizma, ki ga je Evropa v 19. stoletju sicer mrzlično sprejela in ga je najti vsepovsod po kontinentu – čeprav iz objektivnih razlogov najmanj v okviru sakralnih in pokopaliških prostorov –, še zlasti po svetovni razstavi v Parizu 1889. V približno tem časovnem okviru pa je nastal tudi Sigonov nagrobnik.