Simona Kermavnar

O okoliščinah prihoda slike sv. Barbare v podružnično cerkev na Ravniku pri Hotedršici sem tu podpisana podrobneje pisala februarja letos,[1] potem ko je bil v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani najden (Barbara Zelenec) dokument, ki je potrdil že prej ugotovljeno (2014) atribucijo Elzi Kastl pl. Obereigner (*1884 †1973).

Elza Kastl pl. Obereigner, Sv. Barbara, 1908, p. c. sv. Barbare, Ravnik nad Hotedršico (foto: Tea Skupek)

Na Škofijski ordinariat v Ljubljani naslovljeno listino, datirano 11. novembra 1934, sestavljata tipkopis in rokopis. Tipkopis je podpisal divizijski general Vladimir Cukavac, komandant Dravske divizijske oblasti vojske Kraljevine SHS, ki je bil na tem položaju od novembra 1932 do februarja 1935. General sliko, ki je bila takrat v knjižnici Komande Dravske divizijske oblasti, izroča ordinariatu in hkrati prosi, naj jo »izvolijo izpostaviti v cerkvi sv. Barbare v Hotedršici v češčenje vernikom«. Iz ordinariata so platno poslali naslovniku in dodali rokopisno pojasnilo, za kaj gre, dodana je tudi letnica nastanka slike 1908, izrecno pa je omenjeno tudi slikarkino ime.

Letos poleti je bila slika zaradi slabega stanja – tako platna kot barvne plasti, ki je deloma povsem odpadla – vzeta iz cerkve in odpeljana na obnovo. Delo je opravila konservatorka-restavratorka Albina Kržič ob sodelovanju Teje Skupek, nadzor je vodila Tjaša Pristov z ZVKDS OE Ljubljana.[2] Med konservatorsko-restavratorskimi deli je bilo ugotovljeno, da je bila slika tudi neustrezno prezentirana v okviru pravokotne oblike, saj je zgoraj namreč polkrožno zaključena.

Obnovo so financirali Župnija Hotedršica, Občina Logatec in donatorji.Ob tej priložnosti je bila izdana zgibanka, katere izid je omogočila tudi Občina Logatec.

Kastlova je sliko naredila za artilerijsko vojašnico v Ljubljani za Bežigradom, kjer je bil njen oče Karel Kastl (od. 1900 Kastl pl. Traunstätt) častnik. Omenimo, da je bila stavba zgrajena med letoma 1896 in 1898 (porušena 1994) v secesijskem slogu in je v času nastanka veljala za eno najsodobnejših vojašnic v Avstriji in za prvo topniško vojašnico v monarhiji, zgrajeno po modernem odprtem paviljonskem sistemu.

Ikonografski razlog za izbiro prav te svetnice (Kastlova je nekaj let prej za jedilnico vojašnice naredila tudi art neauveaujski relief te mučenke, od katerega se je ohranila le fotografija[3]) je v legendi, po kateri jo je njen oče, ker je sprejela krščansko vero, sam obglavil, a že v naslednjem trenutku ga je zadela strela. Ta simbolizira moč, ki jo ima artilerija oz. topništvo, zato so sv. Barbaro za svojo zavetnico izbrali tudi artileristi.

Slika je nastala po osrednji upodobitvi svetnice na njej posvečenem poliptihu (1523–1524) v beneški cerkvi Santa Maria Formosa renesančnega slikarja Jacopa Palme il Vecchio (Palme Starejšega), in sicer po razglednici.[4] Barve so sicer povsem drugačne, toplino rdečkasih in rjavkasto-okrastih tonov so zamenjali hladni modro-zelenkasti. Spodnji del, kjer na sliki poliptiha pri njenih nogah ležijo deli topov, na ravniški sliki manjka; obnova je pokazala, da slika sicer ni bila odrezana.

Očitno je bila Elza Kastl na lik sv. Barbare še posebej navezana, saj je po besedah njene vnukinje Angelike Hribar zase naredila tudi akvarel v enaki velikosti.[5] Primerjava ravniške slike s fotografskimi upodobitvami mlade Elze razkrije, da je umetnica v liku svetnice upodobila sebe. Kastlovo je mdr. fotografiral Avgust Berthold (*1880 †1919), ki velja za prvega slovenskega umetniškega fotografa. Tudi na njegovi tukaj objavljeni fotografiji iz leta 1909 vidimo na lepo zaobljenem obrazu s čutnimi ustnicami, velikimi zasanjanimi očmi in poudarjenimi obrvmi nesporno podobnost z ravniško sliko.

Portret Elze Kastl, 1909 (foto: Avgust Berthold Ljubljana; hrani Angelika Hribar)

Kastlova je tudi sicer sebe rada upodabljala. Poleg slik in risb je najbolj znan avtoportret s klobukom in tančico v mavcu (1906; MGML), svoje obrazne poteze je "posodila" tudi apostolu Juda Tadeju (o. pl., 1932; frančiškanska cerkev v Ljubljani).[6]