VV predprazničnem decembru, v petek 13. decembra 2024, so se nam v Jožefovi galeriji Doma Marije in Marte, župnije Dolnji Logatec, v organizaciji založbe UNSU Ljubljana v sodelovanju z Jožefovo galerijo, na demonstracijskih likovnih delavnicah in z razstavo z naslovom MOJA SLOVENIJA predstavili slikarji ( paraplegiki), ki slikajo z usti ali nogami.

Najprej so v petkovem dopoldnevu potekale demonstracijske likovne delavnice, kjer so posamezni slikarji  / prikazovali kako, kljub hudi invalidnosti in telesni nezmožnosti poteka njihovo slikarsko delo.  Demonstracije so si ogledali številni obiskovalci, med drugimi šolarji OŠ Osem Talcev Logatec, vrtičkarji Miklavževega vrtca in vrtca Kurirček, ki so tako dobili uvid, da se ob dobri volji in vztrajnosti, kljub telesnim omejitvam, lahko ustvarja imenitne likovne stvaritve.

Demonstracijske delavnice so  izvajali sledeči slikarji:  Vojko Gašperut – Gašper, Željko Vertelj, Eric Pibernik,  Dominik Lozar,  Stjepan Perković iz Hrvaške (slika z nogami),  Mladen Sekulić iz BiH in Dejana Bačko iz Srbije (slika z nogami).

V večernem delu je sledilo svečano odprtje likovne razstave. Na sami razstavi se predstavljajo tako slovenski  slikarji,  kot tudi gostujoči slikarji iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije, ki slikajo z usti ali nogami in sicer:

polnopravna člana Mednarodnega zdržanja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami (VDMFK): Vojko Gašperut – Gašper in Benjamin Žnidaršič – Beno,

pridruženi član Željko Vertelj ter štipendisti: Dragica Sušanj, Martina Pavlovič - Tina,  Neja Zrimšek Žiger, Eric Pibernik, Dominik Lozar in Nevenka Gorjanc, ki je preminula 12. decembra 2024 (obvestili so nas 14. decembra).

Razstavljajo svoja dela tudi slikarji iz tujine in sicer akademski slikar Stjepan Perković in akademski slikar Alen Kasumović iz Hrvaške, ter Mladen Sekulić iz BiH.

V spomin na preminule slikarje, ki so bili prav tako vsi člani Mednarodnega združenja pa so razstavljena dela: Franc Avberšek, Gregor Janežič, Silvo Mehle, Angela Medved in Stojan Zafred. 

Njihova dela in njihovo ustvarjanje je podrobnejše opisal in strokovno predstavil umetnostni zgodovinar Jaka Racman ( Glej podrobnejši zapis na koncu članka).

Razstave sta se kot gosta udeležila  bila tudi vnuk Florian in pravnuk Philipp, ustanovitelja VDMFK – Arnulfa Erica Stegmanna.

Dogodek sta z  izbranimi besedami pozdravil župan Berto Menard in predstavnik vodstva mednarodnega združenja slikarjev VDMK  - Philipp Stegmann.

Za lepo popestren kulturni dogodek je poskrbel Duet EDEN, Urška in Jure Bergant.

Ob koncu so sledile še zahvale vsem sodelujočim, voščilo za vse dobro v bližajočih se božično novoletnih praznikih ter srečo v letu 2025.

Razstavo si lahko ogledate še do konca meseca januarja 2025.

Zapisal : Janez Ovsec

Fotografija: Primož Sark in Nina Vehar

________________________________________________________________

 Likovna kritika Jaka Racmana: 

Zapis ob pričujoči razstavi slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. Jožefova galerija, ki domuje v prostorih Dóma Marije in Marte v srcu Logatca, na prelomu v jubilejno, sveto leto 2025, ki ga Cerkev obhaja s pomenljivim geslom Romarji upanja, izkazuje pozorno gostoljubje obsežni mednarodni skupinski razstavi slikark in slikarjev invalidov, katerih ustvarjalnost nastaja pod okriljem mednarodnega Združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, ki ga je vredno kratko predstaviti v duhu ozaveščanja in širitve razumevanja konteksta. Elitna organizacija z bogato in neprekinjeno tradicijo delovanja ima brezčasno in plemenito poslanstvo - omogočati slikarjem invalidom samouresničenje osebnega in ustvarjalnega potenciala; … Že od leta 1956, ko jo je v svoji vizionarski zamisli, za slikarje, ki zaradi kakršnega koli vzroka gibalne oviranosti ne morejo uporabljati rok oziroma se lahko likovno izražajo le s slikanjem z usti ali nogami, oblikoval in ustanovil nemški slikar invalid: Arnulf Erich Stegmann, v Vaduzu v Liechtensteinu. Poleg pogoja gibalne oviranosti je edino merilo uspešne vključitve v organizacijo ter nadaljnjega napredovanja v članstvu, konsistentnost umetniške kvalitete. Ni nepomembno, da združenje v svojih vrstah šteje le okoli 800 umetnikov iz celega sveta in kot na prenekaterih področjih je tudi tu Slovenija, vsej svoji pregovorni majhnosti navkljub, glede na število prebivalcev, v svetovnem vrhu, tako po številu, kot tudi dosežkih slikarjev, pri katerih je spodbujana individualna izraznost. Združenje s štipendijami nudi podporo za izboljšanje življenjskega standarda in dodatno likovno izobraževanje, hkrati pa pomaga predstavljati ustvarjalnost članov v likovnih galerijah doma in po svetu. Pri tem je ključnega pomena prepoznavnost v družbenem okolju, saj ljudje z nakupi izdelkov po originalnih umetniških delih neposredno sklenejo krog, ki mehanizem delovanja združenja poganja naprej. Po državah sveta za to skrbijo izbrane partnerske založbe, ki prek publicitete in distribucije izdelkov ekskluzivno zastopajo interese Združenja in slikarjev. Izjemoma pa nekatere založbe prevzemajo pobudo in aktivno iščejo primerne razstavne prostore in galerije, ki so svoja vrata pripravljene odpreti različnim predstavitvam avtorjev z njihovimi originali ter organizirajo različne skupinske in samostojne razstave. Ta hvalevredna praksa slaví tudi na Slovenskem delujočo Založbo UNSU, ki je v več kot dvajsetih letih svojega delovanja pomagala doseči sprejetost in prepoznavnost slikarjev z usti in nogami ter jo mnogim tudi približala. Logatec, 13. december 2024, Jaka Racman. Slikarska razstava MOJA SLOVENIJA že z naslovom evocira slavno agitatorsko kampanjo, ki je v predpripravah na zgodovinsko osamosvojitev Slovenije (pre)budila narodno zavest; in razstavljene slike vsem razlikam navkljub vsebinsko preigravajo danes vse preveč nostalgično občutje hvaležnega ponosa in vznesenosti, ki nas prežema ob pogledih na prepoznavne kadre, izluščene simbole slovenske identitete; od markantnih prezentacij, do igrivih, intimnih utrinkov kulturne krajine domovine Slovenije, … njenih spomenikov in - njenih ljudi. Umetnost, zajemajoča navdih iz individualnih podob vztrajno prerajajoče se narave, je v manifestaciji posameznikovega hrepenenja zmožna nuditi idealno okno v svet. … Od sveta barv, oblik, čustev in misli, do sveta lastne, večplastne podzavesti. Skozi zabrisane poteze slik je slutiti sledi večnosti, ki postavijo pod vprašaj vse, kar je samoumevno, celo dojemanje časa, saj je v hipnem vtisu optičnega zapisa zgoščenih mnogo ur čuječnosti in predanega ustvarjalnega dela; trenutnost sama, kot prevladujoča entiteta likovne umetnosti pa si podaja roko z brezimno daljnostjo, ki jo skozi čas vsak človek doživlja … vselej enako in vsakič drugače. Izbrana umetniška dela so zmernih dimenzij in v tehniki olja oz. akrila na platnu. Preferenčni likovni način je realističen, z variacijami in deformacijami poustvarjenih motivov v smereh oblikovne sinteze, spremenjenega kolorita in fantastičnih vstavkov, kar slikam dodaja nadih vsebinskega in mestoma tudi izraznega. Motivi veličastne krajine ter prepoznavnih vedut mest in krajev so orkestracija simbolov domovine. Vsakršno primerjanje umetniških slik in (posledična) individualna izpostavitev avtorja je zaradi homogenosti in tematskega značaja razstave, ki ob boku zastopa slikarje, različne po starosti, stažu, (likovni) izobrazbi ter poleg živečih, tudi preminule člane, živeče v poklonu spomina, a priori krivično in neumestno, saj je vsak resnično vesolje zase, razstava pa polje srečevanj in (samo)refleksije življenjskega položaja. Navdihujoča moč umetniškega ustvarjanja je v dozdevni lahkosti in brezmejnosti otipljiv dokaz zmožnosti premagovanja vseh tuzemskih omejitev ter med obiskovalci (od otrok v vrtcih in šolah dalje) širi prepotrebno zavest za odprto sprejemanje drugačnosti ter spoštovanje izkušenj, ki zaznamujejo življenje posameznika.