Simona Kermavnar

O gradu Haasbergu (Hošperku) v Planini pri Rakeku, ki je bil med 2. svetovno vojno požgan, je bilo v strokovnih in poljudnih publikacijah, časopisju in elektronskih medijih napisanih že nešteto opisov, ocen, mnenj, opažanj, pričevanj itd. Če pustimo ob strani vsa kočljiva vprašanja (na katera naletimo v zvezi s tem gradom in verjetno tudi pri večini drugih grajskih stavb na ozemlju naše države), je univerzalna resnica, da lépo na ljudi naredi trajen vtis, in v  konkretnem primeru se to odraža tudi v številnih slikarskih in fotografskih upodobitvah grajskega kompleksa in nenazadnje v velikem številu obiskovalcev, ki si prihajajo pogledat ruševine. Izredno premišljena umestitev te baročne arhitekture v okolje in prostor je namreč še danes – ko je od nje ostala le še senca – neoporekljivo dejstvo. In še vedno daje odločujoč pečat tej impozantni veduti osrednji monumentalni baročni portal iz leta 1723.

Dvorec s pripadajočimi stavbami, torej kapelo in gospodarskimi poslopji (npr. pristava s konjušnico, kašča) je bil takoj po vojni še primeren za obnovo, kar lahko vidimo s fotografij, narejenih v povojnih letih, nenazadnje je to potrdila tudi komisija za ugotavljanje stanja gradov leta 1945, in sicer z konstatacijo, da je sicer požgan, a primeren za obnovo (Komelj). Leta 1959 so nadzidali in izravnali prednjo fasado ter pripravili vse za postavitev novega ostrešja, a sledila je blokada nadaljnjih obnov. Leta 1961 je Kmetijska zadruga Planina kljub ugovorom spomeniške službe podrla urni stolpič na grajski pristavi (dokončno so pristavo porušili 1986), 1966. je bila porušena neoromanska grajska kapela, ves čas se je izsekavalo grajski park ter ropalo grajske razvaline. V osemdesetih letih so po načrtih arh. Nataše Štupar – Šumi pričeli dvorec intenzivneje obnavljati, a takrat se je tudi zrušil osrednji del glavne fasade s trikotnim čelom.

Sledi kratek pregled poročil v Varstvu spomenikov takoj po letu, ko se je 1961. ustanovljenemu Zavodu za spomeniško varstvo Gorica (ZSV Gorica; zdajšnji ZVKD OE NG) 1965. pridružila tudi občina Postojna, v katere območje dvorec spada, pa do osemdesetih let minulega stoletja. Kasneje pomembnejših obnov dvorca praktično ni bilo. (Debeli tisk poudarja pomembnejši zapis, besedila pa so citirana nepopravljena, z izjemami, ko je bilo to potrebno zaradi razumljivosti).

1966: »Vsi vrednejši predmeti iz porušene grobnice Windischgrätzov so shranjeni v ž. c. Grobnice z rakvami so ponovno zasute.« 1967: »Pri predsedniku Skupščine občine Postojna je bil razgovor o usodi porušene graščine Haasberk. Pogovoru sta prisostvovala predstavnik ZSV SRS. Mnenja o usodi tega spomeniškega objekta so se razhajala. SO Postojna bo pripravila uradno stališče o tem objektu. – ZSV Gorica je prejel od ZSV SRS načrte te graščine.« 1971–1972 (1975): »V zvezi z morebitno prodajo grajskega hleva graščine Haasberg je ZSV odklonil kakršnekoli adaptacije, ki bi spremenile zunanjščino. Hlev je sestavni del spomenika in ZSV bo soglašal samo s popravili oz. vzdrževanjem objektov. Zato smo odsvetovali prodajo hleva, ker bi utegnila pozneje zavirati obnovo spomeniške celote […].« 1977: »Ob gradu Haasberk razmetano arhitekturno plastiko in vodnjak je Jamarski klub Postojna z dovoljenjem ZSV Gorica l. 1973 prepeljal k Ravbarjevemu stolpu pri Planini, kjer ima svoj sedež. ZSV Gorica je v zvezi s tem l. 1973 dovolil, da ti spominski predmeti ostanejo kot eksponati ob Ravbarjeve stolpu, dokler se grad Haasberg ne bo začel na novo urejati […]. ZSV Gorica je l. 1975 pripravljal gradivo in določil izhodišča za prvo fazo obnovitvenih del na graščini Haasberk. Ta bi obsegala očiščevanje ruševine in utrjevanje tistih delov arhitekture, ki so statično najhuje ogroženi, začetek te akcije pa je planiran za leto 1976.« 1979: »Spomeniška služba je l. 1976 vnovič dala strokovno mnenje o ohranjevanju gradu Haasberk. Svoje mnenje je dal tudi ZSV SRS: »[…]. Današnja zasnova gradu pa sodi v sam vrh tega, kar je bilo v vrsti baročnih dvorcev ustvarjenega na Slovenskem […] grad v Planini je najodličnejši zastopnik dvorca, odlikovan[]s parkovnim in naravnim okoljem z izrabo in napravo teras. Kompozicija planinskega gradu in prirejenega okolja, pri kateri dvojno stopnišče premaguje terensko razliko dotalne plošče dvorca, pred dvorcem omejeno razgledišče z vodnjakom, odlično oblikovana stebriščna veža, grajsko stopnišče in nadaljevanje osi v gozdni park, so še daleč najlepši primer takega terenskega oblikovanja. Poleg tega je zasnova same stavbe dvorca, obenem z Vipavskim gradom značilen primer razvitega baročnega oblikovanja, ki je arhitekturo dvorca raztegnilo v široko kuliso, razčlenjeno s tremi akcenti, osrednjim čelom in stranskima rizalitoma, kar pomeni vrh takega tipa baročnega dvorca pri nas. Potem takem je mogoče reči, da je grad v Planini ne samo v slovenskem merilu pomemben in nenadomestljiv spomenik, zato ga je republiški zavod uvrstil v I. kategorijo spomenikov na Slovenskem. Današnje stanje gradu kaže sicer zelo hude poškodbe, vendar je grad mogoče rešiti, pri čemer sta, kakor pravilno sami ugotavljate, najprej potrebna utrditev zidov in nadstrešje. Na zavodu smo že pred leti pripravili projekte za rekonstrukcijo grajske stavbe. Ob tem ugotavljamo, da se sedaj predvidena nova funkcija lahko menja, zakaj v vsakem primeru jo je treba prilagoditi temeljni značilnosti gradu. O funkciji gradu in poteh za njegovo obnovo smo [se] še zmeraj pripravljeni pogovarjati s krajevnimi faktorji, nenazadnje s turističnim društvom v Planini pri Rakeku […]. ZSV Gorica je l. 1977 strokovno proučil potrebo, da se v gradu Haasberku izvedejo očiščevalna sanacijska dela, katerih prva faza naj bo koncentrirana v izluščevanje arhitekturnih členov in plastike, zasute v ruševini gradu.« 1982: »Očiščeni in statično urejeni so bili pritlični prostori ohranjenega desnega dela graščine. Zaradi gradbeno izredno slabega stanja objekta, ki bi ogrožalo varnost izvajalcev, in tehnično nezadostne opreme izvajalca za tako zahtevna dela so bila dela prekinjena.« 1983: »V letu 1982 smo nadaljevali dela v desnem delu grajskega palacija, kjer smo že preteklo leto opravili obširna statično konsolidacijska dela v pritličju tega dela gradu. Tu smo utrdili obodne in predelne nosilne stene ter obnovili lupinasto obočno konstrukcijo iz 19. stoletja, pri tem pa oboke razbremenili še z dodatno armiranobetonsko ploščo. Na tako statično utrjeno in rekonstruirano osnovo smo letos pozidali vse obodne in nosilne zidove v nadstropju istega dela palacija do višine 2. nadstropja ter vgradili nad pozidanim delom armiranobetonsko nosilno ploščo. Ob obnovitvenih delih smo sočasno rekonstruirali tudi vso pripadajočo fasadno in notranjo arhitekturo. Ker nam je po izvedbi tega programa ostalo na voljo še nekaj sredstev, smo jih uporabili za dodatno statično utrjevanje in dograjevanje zidov nad 1. nadstropje rekonstruiranega dela palacija.«

O »uspešnosti« obnove gradu Haasberg glede na njegovo sedanje močno ruinirano stanje verjetno ne gre izgubljati besed. Bi pa le veljalo ob navdušenju, ki ga je bilo deležno nedavno očiščenje njegove okolice, opozoriti na dejstvo, da je le še vprašanje malo hujše zime s snegom – kar letošnja seveda ni bila – in bo popustil kamniti okvir dvojnega balkonskega okna nad preklado glavnega portala, ob zrušitvi le-tega pa bo prej ali slej pod težo klonil tudi rusticirani okvir glavnega portala, s čimer bi bil uničen tudi odločilni fragment atraktivne grajske vedute.

Kratice

ZSV SRS: Zavod za spomeniško varstvo Socialistične republike Slovenije; ZSV Gorica je bila ena od njegovih enot.

Cf. Ivan Komelj, Leto 1945 in varstvo kulturnih spomenikov na Slovenskem, Varstvo spomenikov, 20, 1975 (1976), str. 5–52: 33–34; Igor Sapač, Hošperk (Haasberg), dvorec, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 3: Notranjska. 1: Med Planino, Postojno in Senožečami, Ljubljana 2005, str. 20–42 (z navedeno ostalo relevantno literaturo). Konservatorska poročila: Emil Smole, Planina. Hasberk pri Planini, Varstvo spomenikov. Poročila, 11, 1966 (1967), str. 154; Emil Smole, Planina, Varstvo spomenikov. Poročila, 13–14, 1970, str. 235; Emil Smole, Planina pri Rakeku, Varstvo spomenikov. Poročila, 17–19/2, 1975, str. 170–171; Ivan Komelj, Leto 1945 in varstvo kulturnih spomenikov na Slovenskem, Varstvo spomenikov, 20, 1975, str. 34; Emil Smole, Planina pri Rakeku, Varstvo spomenikov. Poročila, 21, 1977, str. 358; Emil Smole, Planina, Postojna, Varstvo spomenikov. Poročila, 22, 1979, str. 361–362; Nataša Štupar Šumi, Planina pri Rakeku, Varstvo spomenikov. Poročila, 24, 1982, str. 226; Nataša Štupar Šumi, Planina, grad Haasberg, Varstvo spomenikov. Poročila, 24, 1982, str. 297.