Sobotno srečanje in druženje v italijanskem Ogleju, https://www.mojaobcina.si/log-dragomer/novice/kultura/v-ogleju-smo-bili-tudi-iz-obcin-log-dragomer-in-brezovica.html smo v nedeljo nadaljevali tudi v Župniji Brezovica. Srečanje na Gulču je vodil g. Matevž Mehle, direktor urada za mladino. Slovesnost je obogatil tudi naš bogoslovec g. Matevž Marinko. Najprej nas je pozdravili skavtski  voditelj iz Ljubljane. https://youtu.be/GLNcX4nAB6oc Gospod Mehle nam je povedal veliko zanimivega in vsem koristnega: https://youtu.be/hEttnF2Edv4. Ob zaključku srečanja pa nas je tudi povabil: https://youtu.be/pJ_vMG9zhHU

Popoldan pa smo se srečali v kapeli na Logu. V križevem potu, ki so ga tokrat pripravile sodelavke in sodelavci župnijske karitas, smo razmišljali o stiskah, ki bremenijo mnoge družine. Zgodbe, o katerih smo tokrat razmišljali, so resnične in pripete spodaj. Objavljene so tudi v knjigi Obrazi Ljubezni in v Žarku dobrote. Zbrala jih je Helena Zevnik Rozman. V kapeli je srečanje vodil g. Gregor Gorenc. Za pesmi in glasbeno spremljavo so poskrbeli zborovodkinja ga. Henrika Gutnik in ložanski pevski zbor. https://www.mojaobcina.si/log-dragomer/novice/tudi-pevski-zbor-je-ziva-stvar-ki-povezuje-ljudi-in-gradi-zdravo-skupnost.html  Po križevem potu smo si z zanimanjem ogledali Romanove postne jaslice in se zadržali v pogovoru ob postrežbi, ki jo je pripravil Roman Logar.

Iskrena hvala vsem udeleženim iz povabljreni naslednjo nedeljo, ko pripravijo srečanje na Logu, ob 15. uri, mladi iz 5. razreda.

Želimo vam lep in blagoslovljen teden in da bi si pomagali med seboj.

V nadaljevanju so povzetki iz Križevega pota staršev, ki jih je zbrala je Helena Zevnik Rozman. Zgodbe staršev so resnične. Zaradi varovanja osebnih podatkov so spremenjena imena in nekatere podrobnosti  iz njihovega življenja.

UVOD

Danes bomo skozi postaje Jezusovega križevega pota spremljali zgodbe današnjih staršev, ki se na svoji življenjski poti  srečujejo z najrazličnejšimi križi. S križi težkih odločitev, križi neuspehov v vzgoji, odtujenih odnosov, družbe, ki obsoja, bolezni, smrti ... V molitvi se povežimo z njimi, njihovim trpljenjem in vsemi drugimi starši, ki doživljajo preizkušnje. Izročimo vse njihove križe v naročje Jezusa Kristusa, ki je za vse nas in tudi vse trpeče starše že prehodil to pot in sprejel nase trpljenje in smrt.  

1.       

»Žal glede na izvide ni možnosti  za naravno spočetje,« so bile besede ginekologa, ko sta Katarina in Andrej še s kančkom upanja vstopila v ordinacijo. Z diagnozo: neplodnost para, sta v tišini odhajala v lep sončen dan, med množico nasmejanih parov, ki so hodili iz sosednjih ambulant... »Zakaj midva? Kaj je narobe z nama? Pa tako rada imava otroke...« Tišina je sledila zvečer, naslednji dan... Predvsem pa umik od svojih prijateljev, ki so že pestovali, od vprašanj: »Ali imata kaj novega za povedati  ?« in od raznih komentarjev, da jima je več za kariero kot za otroka. 

2.

»Z vajinim otrokom ni vse vredu. Vidna je huda okvara in otrok se bo rodil prizadet,« je ginekologija povedala Neži in Mihu po opravljenem ultrazvoku sredi tako zaželene nosečnosti. »Zaradi take okvare predlagam, da naredita splav«. Neža in Miha nista mogla verjeti, da z njunim otrokom ni vse tako, kot sta sanjala. In nista mogla verjeti, da so jima predlagali, da naredita splav... Vzela sta si čas za premislek... Sprejela sta dete in se odločila za življenje ne glede na posledice... Kar ni bilo sprejeto s strani ginekologinje, ki je še vedno nagovarjala... in ni bilo sprejeto tudi po rojstvu z besedami: ali se nista mogla znajti  ...

3.

Simona si je vedno želela več otrok, ki jih bo lepo vzgojila. Z možem imata pet otrok, štiri hčerke in sina. Z vzgojo hčerk ni bilo nobenih težav, s sinom do sedmega razreda tudi ne. Nato se je začelo. Popustil je v šoli, začel je izostajati  in z veliko muko izdelal osnovno šolo. Vpisal se je v prvi letnik srednje šole, ki ga ni končal, menjal je šolo...Veliko je bil za računalnikom in igral igrice. Družba, ki mu je bila najbolj pomembna, je bila neprimerna. Odhajal je od doma in se vračal pozno. Njihovi pogovori so bili samo še kreganje.... Sinov neuspeh je doživela kot osebni poraz, kot svoj neuspeh. Tudi mož ji je očital, da je vsega kriva ona, da mu daje potuho, je preveč popustljiva... »Sem res za vse kriva jaz? Kaj bi lahko storila drugače?« se sprašuje.

4.

Bolečina mame Marjete je velika. Ta njen najmlajši sin. Bil je ministrant, tako je rad sodeloval v župniji. Spoznal je punco, ki ni verna. Osnovala sta družino. Nista poročena, ne civilno, kaj šele cerkveno... Najhuje pa jo boli, da vnuki niso krščeni. Tako rada bi jih pokrižala, jih naučila moliti, pa ne sme... Pa tako rada jih ima...

5.

Anžeta je odneslo v svet mamil. Razpad družine, odhod od doma, družba... Ko je izvedela mama, se ji je sesul svet... Kaj naj stori? Kako naj pomaga? To je zanjo preveč! Zanj se je zavzel njegov delodajalec Peter. Ponudil mu je roko, ga usmeril v komuno in ga podpira na poti   iz odvisnosti... Prejšnji mesec ga je obiskal.

6.

Gašper hodi v deveti razred. Pri fi ziki in angleščini se mu je zalomilo. Neznanju so sledile slabe ocene... Reševanja se je lotil na svoj način. Začel je manjkati, opravičila pa je pisal kar sam, dokler razrednik ni razkrinkal njegovega početja. Starši so morali priti v šolo na razgovor. Šokirani nad ravnanjem svojega otroka, so sprejeli predlog učitelja, da skupaj naredijo načrt, kako bodo Gašperju pomagali skozi težave... Oddahnili so se, ker je učitelj razumel stisko fanta in tudi njih ter ni grozil z ukorom in drugimi sankcijami.

7.

Blaž in Anja sta bila lep par. Na videz sta imela vse. Zgradila sta si lepo hišo, bila poslovno uspešna, rodila sta se jima dva zdrava fanta. V času gradnje so jima pomagali tudi njuni starši, jih podpirali in se veselili z njimi Pa vendar sta se kmalu po vselitvi v novo hišo razšla... Brez nekega resnega vzroka. Katja ni več videla smisla skupnega življenja, ni več čutila ljubezni do Blaža in je predlagala, da se razideta in naj on odide. Blaž se je odselil... V samoto, v kateri ne najde odgovora, kaj je naredil narobe...

8.

»Kako morejo? Že šestč je noseča. Ali še nimajo dovolj otrok? Kaj le mislijo živeti na račun države?« je zavelo po kraju, ko so zvedeli, da Tjaša in Sandi zopet pričakujeta.

9.

Ob spremembi službe se je mami Ireni zdelo, da ni dovolj sproščena, da se včasih počuti   tesnobno, pa je nekaj popila, da se je sprosti la. Vsaj na začetku se ji je zdelo, da ji je lažje. Tako je šlo nekako dve leti  , ko se je dokončno zalomilo. Poškodovala si je namreč koleno in ostala na bolniškem dopustu. Preveč časa za premišljevanje in tesnoba sta sprožila še večjo potrebo po pijači, ki jo je popolnoma zaposlila. Ko so mož in hčerki zjutraj odšli v službo in šolo, je bila njena največja skrb priti   do pijače. Nekako priti   do trgovine, piti   in vse to skriti, da ne bodo videli... Zaprla se je vase, tonila vse globje in čustveno propadala...

10.

Bolezen se je ponovila. Že tretjič. Zdravniki poskušajo vse, da bi zaustavili raka, da bi očetu Tonetu olajšali življenje. Komaj petdesetletni Tone se zaveda, da je situacija težka in s človeškega vidika nerešljiva. Čeprav sprejema, je nemočen... V tej nemoči upa, da bi se izšlo... Vsaj še nekaj let, da otroci pridejo do kruha...

11.

Marjana je rada živela v svoji hiši na podeželju. S posebno materinsko skrbjo je vse svoje življenje skrbela za svoje tri otroke in se popolnoma žrtvovala. Bila je tako ponosna, da so uspeli v življenju, da imajo dobre službe in so si ustvarili družine. S starostjo je prišla bolezen in Marjana ni mogla več živeti   sama. Žal tega otroci niso hoteli opaziti. Odšla je v dom za starejše, kjer se nekako ne more vživeti. Pogreša vrt, naravo, predvsem pa svoje otroke, ki tako redko, samo za kratek čas pridejo na obisk. »Tako so obremenjeni«, jih zagovarja, v njenih očeh pa se vedno zasveti solza.

12.

Slavko je praznoval svoj osemdeseti  rojstni dan, ki se ga je veselil v krogu svoje družine. Kmalu po praznovanju se je soočil z najtežjo novico svojega življenja. Umrl mu je sin. Še petdeset let ni imel. V žalosti   se je obračal na Boga: »Zakaj Gospod? Zakaj si zamenjal vrstni red?«

13.

Jure je bil zelo samostojen študent, ki je redno študiral in že sam skrbel za sebe. Sredi študija so starše obvestili, da je z njim nekaj narobe. Popolnoma se je osamil, že več kot teden dni ni odšel iz študentske sobe. Odpeljali so ga k zdravniku, ki ga je napotil na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Kmalu so postavili diagnozo: shizofrenija. Kljub šoku, ki ga je doživela vsa družina, sta starša Juretu podala roko in ga z vso brezpogojno ljubeznijo podpirata na njegovih vzponih in padcih, ki jih prinaša njegova bolezen.

14.

Sabina se je že veselila novega življenja. Tako težko sta s Tomažem čakala malo detece... Njuno prvo. Potem pa so se v sedmem mesecu nosečnosti podrle sanje. Popadki in prezgodnji porod. Deklica se je rodila mrtva. Šok in velika žalost, ki je Sabini vzela vso moč. S pomočjo prijateljev sta se Sabina in Tomaž odločila, da deklico pokopljeta na domače pokopališče. Skupaj so se potrudili za lep pogreb. Ta obred in mali grobek je Sabini pomagal, da je zmogla žalovati in ji je znamenje upanja, da se z deklico snideta v večnosti.

SKLEP

Naš Odrešenik Jezus Kristus! Hvala Ti za Tvojo neizmerno ljubezen. Hvala, da si nam pokazal da je življenje močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva... Za naše odrešenje si sprejel nase strahotno trpljenje in smrt. Nauči nas vdano sprejemati vsakodnevne križe. Naj se zavedamo, da je Tebi vse znano in da Ti sam hodiš z nami in nam boš dajal vedno dovolj moči. Daj nam tolikšno ljubezen, da bomo sposobni darovati   svoje življenje in ga izgubiti   – zate in za druge. Še posebej za tiste, ki na svojih križevih potih obupavajo, so sami in nimajo dovolj moči, da bi vstali. Naj bomo znamenje upanja, roka sočutja in rama tolažbe za naš čas!

Helena Zevnik Rozman

Vnanje Gorice, 25.3.2025

Drago Stanovnik