Marija povej nam nekaj o začetkih, ki so spremljali nastajanje našega društva, v katerem mnogi udejanjamo osnovno jutranje gibanje in z njim pravzaprav praznujemo rojstvo vsakega dne posebej?

Vsi začetki so težki in tak je bil tudi naš. Po izobrazbi sem tudi pravnica in sem po svojih možnostih pomagala postaviti tudi pravne okvirje društva, kar smo pripravljali skoraj dve leti. Oblikovali in sestavljali smo priročnik in obenem osveščati ljudi o potrebi po gibanju za ohranjanje zdravja in vitalnosti. Zelo težko je pritegniti ljudi k spreminjanju življenjskega sloga, saj je mnogim v tretjem življenjskem obdobju bolj pomembno jutranje poležavanje in počitek, kot pa gibanje. Pa vendar so skupine začele nastajati kot gobe po dežju.

Pomagala si pri ustanovitvi mnogih novih skupin. Lahko rečeš, da ti je bila katera od njih najljubša, morda zaradi lokacije ali medsebojne povezanosti?

Z dobro načrtovano promocijo in s pomočjo začetnih vaj sem v Ljubljani in širši okolici pomagala ustanoviti 17 skupin. Moja matična skupina je bila Trnovski pristan, ki sem jo vodila tri leta. Še vedno se rada vračam vanjo, prav tako tudi v skupino Špica - Prule; vsaj enkrat mesečno telovadim z njimi.

Društvo deluje že skoraj po vsej Sloveniji, kako je bilo z iskanjem novih članov v Želimljah in morda še kje?

Želimlje je poseben kraj in tako kot kraj, so tudi posebni ljudje. Moj prihod jim je prinesel nekaj sprememb in morda svežine; že zaradi novega načina druženja in tudi zaradi nasvetov, ki sem jih nudila. Pričela sem organizirati predavanja o zdravju in pomenu gibanja; najprej v osnovni šoli, pozneje pa v gasilskem domu Gasilskega društva Želimlje, kjer so nam odstopili prostor za vadbo v primeru dežja in še sobo zdravja. Pripravila sem vabila, ki so bila poslana na vse naslove v kraju. Začetno navdušenje je s časom nekoliko splahnelo, tako je iz velike skupine nastala manjša. Nekaterim ni ustrezala vsakodnevna rutina, druge je za nekaj časa ustavila bolezen in težko najdejo voljo za pot nazaj. Vsi, ki vztrajamo pri vsakodnevni jutranji vadbi, se trudimo, da bi pridobili nove člane. Skupine, ki sem jih ustanovila kasneje v okolici Želimelj: Gradišče, Velike Lašče in Turjak, pa lepo rastejo.

Nekoliko poznam tvojo naklonjenost in predanost zdravemu in aktivnemu življenju, pa vendar, ali čutiš kakšno spremembo v svojem življenju, ki ti jo je prineslo prav udejstvovanje pri vsakodnevni jutranji vadbi?

Jutranja telovadba človeku prinese neko svežino, boljšo gibljivost in nenazadnje je pomembno tudi druženje, saj smo socialna bitja, ki potrebujemo druženje in izmenjavo mnenj. Sama nikoli nisem mirovala, ukvarjala sem se z različnimi veščinami, kot so: joga, pilates, tai-či, šen-či ,či-gong….Kot je zapisano uvodu, sem res bila 'ljubljanska frajla', saj sem 40 let preživela v Ljubljani. Naenkrat pa sem začutila klic narave in se preselila na podeželje, kjer se zdaj ukvarjam tudi z delom na vrtu. Ker z delom na vrtu nisem imela veliko izkušenj, so mi z nasveti zelo pomagale naše telovadke; zlasti s tem kdaj je potrebno sejati ali saditi določene rastline. Tudi to je del izmenjave naših znanj.

Neredko smo lahko prebirali tvoje napotke za lajšanje bolečin in nadlog, ki so tako plod tvojega medicinskega znanja, kot tudi ljubiteljskega raziskovanja alternativnih metod zdravljenja; predvsem imam v mislih zdravljenje s pomočjo različnih zelišč. Morda bi nam na kratko razložila pomen preventivne skrbi za telo, da bomo bolje pripravljeni na tegobe, ki nas lahko doletijo v starosti.

Že pater Ašič je dejal: „Za vsako bolezen rož'ca raste“ in tako sem po njegovih nasvetih že v Ljubljani v balkonskih koritih gojila zelišča in iz njih pripravljala tinkture, macerate in kreme za lajšanje različnih tegob. Naše telo je neverjetno inteligenten ustroj, ki se zdravi samo od sebe, če mu le dopustimo. Delno si lahko pomagamo s pravilno prehrano, z uživanjem zelišč, rednim gibanjem in občasno s kakšno masažo. Masaža je zelo dobrodošla, saj potrebujemo dotik, ki nam je bil v preteklih dveh letih zaradi epidemije odvzet. Telo kliče k temu, da moramo storiti nekaj zase, če želimo ohranjati zdravje in vitalnost.

Bi morda še rada povedala kaj več o sebi in tvojih aktivnostih ali pa morda o tem ali te pri vadbi kaj moti?

O sebi je težko govoriti, vendar menim, da o meni govorijo moje delo in moja prizadevanja, ki jih udejanjam tudi s pisanjem strokovnih in poljudnih člankov.

Skupina Želimlje je sicer majhna, vendar vztrajamo. Povprečna starost skupine je 70 let. Enkrat tedensko se ukvarjamo tudi z 'nordijsko hojo' po bližnji okolici. V poletnem obdobju je ta malo okrnjena, saj se vsem mudi; živimo na podeželju, kjer je veliko dela na vrtu in polju. V zimskem času bo lažje. Ko začutiš, da tovrstno dejavnost potrebuješ, potem jo tudi izvajaš.

Marija je zaključila najin pogovor z mislijo Joeja Dispenza: »Kar si ustvariš v svojem umu, to si in kar misliš, postane resnica.«

                                                                                                            Spraševala in zapisala: Pika Trpin