Simona Kermavnar

Dela v Idriji rojenega in v Ljubljani več let delujočega (tu je tudi umrl 12. februarja 1910) slikarja Ludvika (Ludovika) Grilca mdr. hranijo Narodna galerija in Narodni muzej v Ljubljani ter Nadškofijska palača prav tam in Mestni muzej v Idriji.

V prispevku pa sta predstavljena njegova portreta pisatelja, politika in sodnika dr. Hinka Dolenca[1] in njegove žene Karoline Dragotinke,[2] hčere pesnika in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Hranjena sta v depoju Notranjskega muzeja v Postojni (v nadaljevanju NMP),[3] sta pendanta z merami 63 x 48 cm in naslikana v tehniki pastela ter desno zgoraj oba signirana in datirana L. Grilc, 893. Upodobljenca sta prikazana skoraj dopasno, ozadje je nevtralno. Sliki sta vstavljeni v rezljana, črno in zlato pobarvana okvira.

Portreta je muzej odkupil leta 2004 od vnuka Hinka Dolenca Tulija Budaua iz Ljubljane (oče pisateljice in avtorice besedil popevk Elze Budau).[4] V strokovni literaturi še nista bila predstavljena, med letoma 2011 in 2014 pa sta visela na prvi občasni razstavi Spomin je doma v muzeju/Memories are at Home in the Museum v nekdanji stavbi komande garnizije oz. današnjem NMP.

Slikar, risar in restavrator Ludovik (Ludvik) Grilc se je rodil 25. julija 1851 v Idriji očetu Ivanu in materi Antoniji, roj. Lapajne. Oče je bil po poklicu trgovec. Umrl je, ko je bil Ludvik star komaj dvanajst let. Učitelj, glasbenik in skladatelj Srečko (Feliks) Stegnar (1842–1915), ki je med letoma 1863 in 1872 poučeval na glavni šoli v Idriji in sodeloval pri ustanovitvi tamkajšnje Narodne čitalnice ter bil več let tudi poslanec mesta Idrije v deželnem zboru (SBL), je prepoznal Grilčevo likovno nadarjenost in mu prigovarjal, da naj se posveti slikarstvu. Tako je Ludovik 1865 vstopil v podobarsko delavnico Jurija Tavčarja v Idriji in tam ostal do 1872. Potem je bil eno leto na dunajski akademiji lepih umetnosti, a se je moral naslednje leto zaradi gmotnih težav vrniti domov. Kljub mladosti, star komaj 23 let, je pa bil očitno že dovolj prepoznaven, da ga je k sebi na Reko povabil »slovenski Rothschild«, Josip Gorup (1834–1912). Finančni genij Gorup vitez Slavinski je imel velik posluh za umetnike, še posebej take, ki so se slabo znašli v svetu financ. Znana je npr. njegova velikodušnost do velikana hrvaškega kiparstva Ivana Rendića, ki je ne glede na to, da je ogromno delal, bil vedno v finančni stiski. Portretiranje je gotovo potekalo v Gorupovi novozgrajeni družinski vili, saj se je družina malo prej priselila iz Trsta na Reko (Bučić). Med 1874 in 1875 naj bi torej Grilc na Reki »izgotovil po naročilu Josipa Gorupa več portretov in drugih slik« (Steska), čeprav do sedaj pravzaprav ni znano nobeno njegovo delo zanj (Bučić). Med letoma 1875 in 1878 je deloval v Gorici, kjer se je prav tako v glavnem preživljal s portretiranjem, v vmesnem času je med 1876 in 1877 skupaj z Vrhničanom Simonom Ogrinom in Antonom Jebačinom pomagal Janezu Wolfu pri freskiranju sten prezbiterija župnijske cerkve v Vipavi. S podporo kranjskega deželnega odbora je od 1880 do 1884 spet bil na dunajski in potem še dve leti na beneški akademiji. Leta 1886 se je stalno naselil v Ljubljani in odprl lasten atelje. Leta 1891 je v župnijski cerkvi v Železnikih poslikal prezbiterij in ladijski obok. Andreja Žigon je v zvezi s temi freskami v svojem delu Cerkveno stensko slikarstvo poznega XIX. stoletja na Slovenskem zapisala: »Grilčeva figuralno-ornamentalna slikarija iz 1891 se dobro vključuje v novodobno arhitekturo in sodi med boljša dela stenskega slikarstva tega obdobja pri nas« (gl. tudi Klemenc). Leta 1898 je naslikal celopostavni portret škofa Jakoba Missia (Nadškofijska palača v Ljubljani), 1908 pa še posthumni škofov portret nekoliko manjšega formata kot repliko prvega (Narodni muzej Slovenije). Platni sta nastali po fotografiji, ki jo je 1897 posnel ljubljanski fotograf Davorin Rovšek (1867–1949) (Mavrič). V zvezi s prvim portretom je ohranjena tudi zanimiva datirana (11. 5. 1898) fotografija neznanega fotografa (Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije), ki prikazuje Grilca pri slikanju tega portreta.

Kljub temu da stroka Grilčevi paleti šteje za pomanjkljivost temačnost in tradicionalne ateljejske tone, pa njegovi sliki Gore z jezerom (1909) v stalni zbirki Narodne galerije v Ljubljani tega ne moremo očitati, še posebej ne po opravljenih restavratorskih delih, ko so po odstranitvi starih premazov »zasijali jasni in čisti barvni toni« (Lampič), »presenetljivo barvito« pa učinkuje tudi omenjeni celopostavni portret Jakoba Missia v Nadškofijski palači (Jaki).

Ob 100. obletnici njegovega rojstva so na njegovi rojstni hiši v Idriji vzidali spominsko ploščo z vklesanim napisom TU SE JE RODIL/ 25. JULIJA 1851/ LUDOVIK GRILC/ SLOVENSKI/ SLIKAR.

Sedaj si pobliže poglejmo še oba upodobljenca. Pisatelj, politik in sodnik dr. Hinko Dolenec  (tudi Dolenc) se je rodil 1. maja 1838 v Razdrtem pri Postojni veleposestniku in poštarju Antonu Andreju Dolencu in Josephini De Leonelli. Ljudsko šolo je dokončal v Postojni, v gimnazijo je hodil v Ljubljani, Gorici, Trstu in v Senju, kjer je 1858 maturiral. Leta 1864 je na Dunaju končal študij prava, potem je stopil v sodno službo v Ljubljani kot sodni pisar in julija 1866 opravil sodni izpit. Mdr. je deset let (1868–1878) delal v Ložu kot sodni adjunkt. Skupaj s tastom Miroslavom Vilharjem je sodeloval pri narodnem preporodu Notranjske in bil leta 1883 v Postojnskem okraju izvoljen za poslanca. Ukvarjal se je tudi s politično publicistiko (Slovenski narod, Edinost), svoja dela je objavljal pod psevdonimom H. Krikec. Črtice Spomini o Cerkniškem jezeru, O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh in Črtice o burji so izšle po njegovi smrti (1921) v knjižici Izbrani spisi.

Bil je v tesnih stikih tudi s pisatelji tedanje dobe, z Jurčičem, Levstikom, Levcem in Tavčarjem. Po ljubljanskem potresu leta 1895 se je preselil v Novo mesto, kjer je deloval predvsem kot fotograf. Fotografsko znanje si je pridobil v ateljeju Pokorny na Dunaju (Kraševec). Povejmo še, da je bil Hinko strasten lovec in si je na lovu poškodoval desno oko, zaradi česar se je vedno dal upodabljati s strani, tako da hibe ni bilo opaziti. Umrl je 10. decembra 1908 v Razdrtem.

Karolina Dragotinka Vilhar se je rodila 19. decembra 1849 v gradu v Senožečah očetu Miroslavu Vilharju in Josipini (Jožefini) iz pomembne senožeške družine Dejak. Oče jo je opisal kot »narodno čutečo deklico«. S Hinkom Dolencem se je poročila 12. januarja 1868 v Knežaku. Umrla je stara komaj šestintrideset let 9. junija 1886 v Razdrtem (Vilhar 2015). Po ženini smrti je Hinko Dolenec opustil politično kariero, saj je moral predvsem poskrbeti za svojih šest nepreskrbljenih otrok.

Grilčeva portreta zakoncev Dolenec sta nastala po fotografskih predlogah, kar je bila pri Grilcu običajna praksa (poleg že navedenega omenimo vsaj še portreta dr. Karla Lavriča in župana Ivana Hribarja v sokolski obleki): pri Hinku je enako kot na fotografiji ljubljanskega fotografa Juliusa Müllerja povzet skoraj dopasni izrez, pri Karolini pa je – gotovo zaradi želje po skladni predstavitvi zakoncev na portretih pendantih – slikar v primerjavi s fotografijo[5] del z rokama izpustil.

Petinpetdesetletni Hinko Dolenec je prikazan kot že postaran mož s trupom skoraj frontalno ter obrazom domala v profilu. Oblečen je v črn suknjič in belo srajco s črno pentljo. Ženin portret je posthumen, saj je bila Karolina leta 1893, ko sta portreta naslikana, že sedem let pokojna. Upodobljenka je prikazana v rahlem zasuku v svojo desno. Oblečena je v črno kočemajko s finimi svilenimi volančki na oprsju in z belim ovratnikom. Karolina nosi tudi nakit iz zlata ali posrebrenega zlata, in sicer viseče uhane ter broško pod vratom. Barve so z izjemo inkarnata monotone, uglašene na črno in sivo. Omenimo še, da lahko Karolino kot prvo z leve vidimo tudi na fotografiji Vilharjeve družine,[6]  ki jo je posnel potujoči fotograf Josef Diwischovsky iz Temišvara, ki je v Ljubljani deloval do konca leta 1865, bil pa je v dobrih odnosih tudi z v Postojni rojenim Dolenčevim sodobnikom zgodovinarjem in časnikarjem Petrom pl. Radicsem.[7]

Viktor Steska je podal precej točen opis Grilčevega realističnega slikarstva: »Njegove slike se odlikujejo po lepem koloritu, v risbi pa kažejo premalo energije.« Tukaj predstavljena portreta sodita v Grilčevo zrelo ustvarjalno obdobje, tako kot npr. portret škofa Missia.

Literatura, viri (izbor)

Ludovik (Ludvik) Grilc

Notranjski muzej Postojna, Akcesijska knjiga; SBL; PSBL; Ludvik Grilc 1870–1900 Narodna galerija (https://www.ng-slo.si/si/stalna-zbirka/1870-1900/gore-z-jezerom-ludvik-grilc?workId=3387, december 2022); Fran Podkrajšek (Krakovčan), Akademični slikar Ludovik Grilc. Svojemu pobratimu v spomin napisal, Ljubljanski zvon, 1910, letnik 30, št. 5, str. 293–297; Viktor Steska, Slovenska umetnost, I, Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 344–346; Emilijan Cevc, Slikar Ludvik Grilc, Idrijski razgledi II, 2, 1957, str. 66–67; Andreja Žigon, Cerkveno stensko slikarstvo poznega XIX. stoletja na Slovenskem, Celje 1982, str. 91, 100, sl. 98; Janez Kavčič, Sakralna likovna dediščina v Idriji, Idrijski razgledi, 1, 2003, str. 52–61; Darija Mavrič, Fotografija kot reprezentanca, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 53/2, 2005, str. 223–234; Barbara Jaki, Jakob Missia, celopostavni portret, v: Upodobitve ljubljanskih škofov (gl. ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2007, str. 350–351; Jasna Horvat, Jakob Missia, celopostavni portret, v: Upodobitve ljubljanskih škofov (gl. ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2007, str. 351–352; Alenka Klemenc, Grilc, Ludvik (Ludovik), Allgemeines Künstlerlexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, München; Leipzig: K. G. Saur, 62, 2009, str. 212; Vesna Bučić, Odnos Josipa Gorupa pl. Slavinjskega do kulture in umetnosti, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino (Rodbini Kalister in Gorup), 2010, 58, str. 229–248; Liza Lampič, Odstranjevanje starih premazov z lica slike Ludvika Grilca Gore z jezerom, Konservator-restavrator. Povzetki mednarodnega strokovnega srečanja 2016 (ur. Nataša Nemeček), Ljubljana 2016, str. 38.

Dr. Hinko Dolenec (Dolenc) & Karolina Dragotinka Dolenec, roj. Vilhar

SBL; PSBL; Notranjci. Si. Dolenec Hinko (http://www.notranjci.si/osebe/dolenec-hinko/635/, december 2022); Gregor Kocijan, geslo Dolenec, Hinko, Enciklopedija Slovenije, 2, 1988, str. 286–287; Alojz Štradjot, Hinko Dolenc, pisec znamenitih črtic o burji, v: Ljudje in kraji ob Pivki (ur. Silvo Fatur), 1, Postojna 2004, str. 171–172; Matjaž Vilhar, Rodovnik rodbine Vilhar, Pivka 2015, str. 9; Borut Kraševec, Dr. Hinko Dolenec (1838–1908). 170-letnica rojstva, Obrh. Glasilo občine Loška dolina, december 2008, str. 15–16; Tatjana Lutar, Pivški človek v Vilharjevem času. Oris življenja na Zgornji Pivki v drugi polovici 19. stoletja, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 66/2, 2018, str. 265–276.