Prvi pohod je bil na pobudo Rudija Bregarja organiziran leta 1987 po poti od Litije do Čateža skozi Primskovo ob Knafelčevih markacijah, ki so jih (po nam znanih podatkih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja) zarisali člani Planinskega društva Litija kot planinsko pot med Litijo in Čatežem. Popotovanje, ki se ga je udeležilo 397 pohodnikov iz različnih koncev Slovenije, je potekalo na relaciji Litija – Šmartno pri Litiji – Mala Kostrevnica – Liberga – Preska nad Kostrevnico – Ježni Vrh – Vinji Vrh – Poljane pri Primskovem – Sevno – Zagrič – Razbore – Čatež.

Takoj po prvem popotovanju se je Rudi Bregar povezal s prof. dr. Matjažem Kmeclom, slovenskim literarnim zgodovinarjem in v pogovoru z njim se je pričela iskati pot, ki jo vsaj deloma v svojem potopisu omenja tudi Fran Levstik. Prva leta se je vsako leto trasa nekoliko prilagajala in še spreminjala.

Število pohodnikov je naraščalo iz leta v leto. Ker je bilo za izdajo dovoljenja za izvedbo prireditve tedaj zadolženo Ministrstvo za notranje zadeve (po kasnejših spremembah zakonodaje je odtlej pristojna Upravna enota Litija), so na javnih obravnavah vse pogosteje zahtevali, da se udeležence razprši iz povsem varnostnih razlogov (varna hoja, morebitne intervencije zdravstvene službe, gasilcev, policistov…). In tako je padla odločitev, da se v drugem delu pohodnike razdeli in da se od Preske nad Kostrevnico lahko sami odločajo po kateri trasi bodo nadaljevali pot.

Spomnimo, da se je ob prvič tako organiziranem popotovanju leta 2003 še zadnjo noč pred prireditvijo cel kup domačinov ob danes severni trasi znašalo nad oznakami popotovanja po južni trasi tako, da so jih kradli, obračali in spreminjali smer… Posredovati je morala celo policija, ker so se pohodniki pričeli izgubljati. Situacija se je v prihodnjih letih umirila, ne potihnejo pa pametovanja o tem, kje so razlogi za dve trasi, kaj je pisal Fran Levstik in kje je hodil in kakšna so ozadja ustanovitelja Levstikove poti za takšno odločitev.

Dejstva so jasna! Danes sta v drugi polovici dve trasi poti, popolnoma enakovredni in tudi enako dolgi, obe lepi in prijetni za hojo. Povsod jih sprejemajo prijazni domačini. Na razpotju stoji tudi šest označevalnih tabel z informacijami o severni in južni trasi in na tej točki se vsak pohodnik lahko samostojno odloča po kateri poti bo nadaljeval.

Obe poti sta označeni z enakimi tablami, na obeh lahko prek 80 tabel preberete celoten izvirni Levstikov potopis s tedanjim literarnim programom, obe poti sta enako dolgi, po obeh poteh pridete do skupnega cilja na Čatežu, obe sta lepi, ob obeh zasajamo sadna drevesa v Levstikovem sadovnjaku…

Sicer pa smo v neformalnih pogovorih leta nazaj žal tudi že s pokojnimi domačini tudi ob južni trasi izvedeli marsikaj. Tudi to, da naj bi Fran Levstik imel tudi v tistih koncih svoje ljubice. Malo za šalo, malo zares. Torej Tona Zidarjeva v Moravčah ni bila edina, verjetno pa najbližja.

Katera je prava Levstikova pot in katera napačna? Nesmiselno vprašanje. »Utemeljitve«, da Levstik nikoli ni hodil po južni trasi, so neumnost in zavajajoče. Kdo pa natanko ve, kje vse je hodil Fran Levstik, saj je bil dve leti tudi domači učitelj pri Pancetu na gradu Turn v Moravčah in je verjetno dobro poznal vse te kraje. In zgodovinski vidik Levstikovega potopisa je lepo utemeljil dr. Matjaž Kmecl v uvodniku k ponatisu Levstikovega dela leta 1989. Preberite ga…

Vse skupaj o pomenu potopisa je dr. Kmecl pojasnil tudi v intervjuju za revijo Levstikova pot leta 2014. Preberite ga…

Levstikova pot obstaja od leta 1987 (uradno ime je dobila leto pozneje) in vsa natolcevanja o dveh trasah danes podarjajo tudi mladi, ki se takrat še rodili niso. Morda številni tudi nikoli niso prebrali potopisa in raje poglobili v njegovo vsebino.

Morda si za širino preberite tudi pogovor v reviji Levstikova pot s pokojnim akademikom dr. Cirilom Zlobcem. Preberite ga…

Zavod Levstikova pot