Izkoriščanje rude na območju rudnika Sitarjevec sega že v daljno preteklost. Arheološko najdišče na vrhu Sitarjevca kaže na to, da so v Litiji rudarili že v času Keltov. Posredno je dokazano tudi obratovanje litijskega rudnika v rimskem obdobju. Prvo pisno dokazilo o rudarjenju v okolici Litije je nagrobni spomenik rudarskemu mojstru Cristofu Brukherschmidu z letnico 1537. Pred 1. svetovno vojno je bil to največji rudnik svica v habsburški monarhiji. Rudarjenje je na tem območju doživelo veliko vzponov in padcev, kar je bilo pogojeno predvsem s povpraševanjem in ceno na trgu za posamezno rudo. V rudniku Sitarjevec so kopali predvsem svinčevo, cinkovo, bakrovo, živosrebrno, baritno in železovo rudo. Leta 1886 so v litijski talilnici iz sitarjevške rude prvič pridobili tudi srebro. V državni kovnici na Dunaju so to leto v ta namen izdelali znamenite spominske kovance (litijski srebrnik). Nizka vsebina kovine v rudi ni več omogočala rentabilnega odkopavanja, tehnična opremljenost jame je bila slaba, rudna telesa so bila majhna in razsejana v prostoru, zato so leta 1965 začeli obrate zapirati. Rudnik je uradno prenehal obstajati aprila 1966.