Gospa Branka Urbanija iz Trzina se kot samostojna podjetnica in lastnica podjetja In dekor ukvarja z opremljanjem domov, hotelov, restavracij ter drugih prostorov in stavb. To ji je blizu, saj so imeli doma v sosednji vasi Loka pri Mengšu mizarstvo. Pri opremljanju notranjih prostorov od ideje do izvedbe sodeluje z brati.

Da bi se glede svojega dela čim bolj izobrazila, je študirala design tudi v ZDA, kjer je leta 2001 diplomirala na akademiji za design.

Pred tem se je posvečala modi, saj je imela rada lepa oblačila (izbrano se oblači tudi danes), odprla celo butik, zaposlila več ljudi.

Z vsem tem je močno presegla prvotni študij ekonomije.

Pri opremljanju prostorov se zelo zaveda, kako je pomembno, da se človek v njih dobro počuti. To pa je odvisno tudi od barv v njih. Danes so moderni sivo-beli pa črno-beli toni, ki pa so brezdušni. Zato se je sama še posebej poglobila v barve, se izšolala za trenerko nevrolingvističnih programov (NLP), ima s tega področja celo mednarodno licenco. Ko ljudje pridejo k njej na pogovor, pri njih skuša najprej ugotoviti, katere so njihove barve (te si sami izberejo brez njenega vplivanja), iz njih sklepa, kakšne osebnosti so, nato pa se začnejo pogovarjati, kakšno opremo bi želeli imeti v svojih prostorih in v kateri barvi. Poglavitno je, da sami dobro izberejo, gospa Branka je le svetovalka.

Zanimivo, pove, da so imeli ljudje nekoč večji čut in smisel za postavitev hiš, njihovo opremo, kje bo kaj v katerem izmed prostorov, kot sodobni človek.

Ker gospo Brano zanima toliko stvari, je večplastna osebnost, je redno doštudirala leta 2015 še kulturno antropologijo na Primorski univerzi.

Mentorica študijskega krožka ETNO-FLETNO

To in drugo bogato in raznovrstno znanje, predvsem s področja kulturne antropologije, je gospo Branko spodbudilo, da je na Andragoškem centru Slovenije pridobila znanje in licenco za mentorja študijskih krožkov in odtlej že osmo leto v Trzinu vodi študijske krožke s temo ekologije, etnologije in znanj s področja osebnostne rasti. Najbolj je zaživel študijski krožek ETNO-FLETNO. V njem člani preučujejo korenine slovenstva in Slovencev, njihov izvor, prvotno znanje naših prednikov, njihove običaje in navade, poklicne dejavnosti, kaj vse je nekdaj živelo v naših krajih, danes pa zamira, bi to kazalo oživiti. Člani so stari od 25 do 92 let, so od blizu in daleč, zbirajo pa se v za njihovo delo zelo primernem prostoru –  Jefačnikovi starodavni domačiji, na kateri je bil rojen nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar.  

Slikanica Ajdovski kevder

Prvi sad njihovega dela je bila slikanica Ajdovski kevder. Branka Urbanija je v spremni besedi zapisala: »Nastala je z namenom okrepiti slovensko in lokalno identiteto, saj se zavedamo, da so naše korenine močne in davne, da je narod, ki čuti, ceni in gradi svojo identiteto močan in nepremagljiv.«

Pri nastajanju slikanice so sodelovali vsi člani krožka. Je del resnične zgodovine Trzina, Dobena in Loke pri Mengšu. »Ustvarjalci zgodbe smo želeli obuditi spomin na stare obrti, imena in znamenitosti. Poudariti smo želeli dvojino, ki je posebnost slovenskega jezika, hkrati pa smo mislili tudi na otroke z motnjo branja in pisanja – dislekcijo (črki B – D). Naša ideja je, da bi otroci podoživeli zgodbo Jere in Urha, zato smo del knjige pustili nepobarvan, da lahko vsak otrok s svojo kreativnostjo in domišljijo pobarva glavne junake in okolico,« je v uvodu v knjigo zapisala Branka Urbanija.

In kaj sta iskala Jera in Urh? Znamenito »trzinsko skirco«, kamnito sekiro iz mlajše kamene dobe, ki je nekega dne ni bilo več na Jefačnikovi domačiji. Nazadnje sta jo našla v jami, ki ji domačini pravijo Ajdovski kevder na hribu Onger nad Trzinom, kjer je bilo gradišče in so arheologi že marsikaj našli, bodo pa še raziskovali. Jera in Urh sta pri iskanju »skirce« obhodila vse pomembne domačine, je bil to pravi zgodovinsko-etnološki pohod po prvotnem Trzinu, Dobenu in Loki.

Zgodbo je zapisala Urška Tavčar, ilustracije pa sta prispevala Rok Vojska in Dragica Kosterov, tudi člana krožkaETNO-FLETNO. Dragica je naslikala tudi ogroženi roži žerjavček ali močvirski tulipan in okroglolistno rosiko, zavarovano domorodno mesodejo rastlino, ki raste na območju Dobena. Oba ilustratorja sta upodobila tudi rokovnjače, ki so bili nekdaj strah in trepet trgovcev in vseh na poti iz Črnuč v Trzin in dalje v Mengeš ali Domžale.

Film Ukročena trmoglavka, Življenje ob Pšati od izvira do izliva

Uspeh s knjigo Ajdovski kevder, ugodni odmevi, je člane krožka ETNO-FLETNO spodbudil, da so začeli razmišljati o nadaljnjih »projektih«. Spraševali so se, kaj jih še posebej povezuje. Ugotovili so, da je to voda. Reka Pšata, ki teče tudi skozi Trzin. Porodila se je ideja o dokumentarno-igranem filmu o tej reki. Začeli so raziskovati življenje in dejavnosti ob njej, do koder je segal ljudski spomin. Naslov filma Ukročena trmoglavka (tako se imenuje tudi Shakespearova komedija) so mu dali, ko so ugotavljali, da je bila to nekdaj hudourniška rečica, človek pa jo je »ukrotil« s svojimi posegi vanjo in svet ob njej. Reka je izgubila svojo živost, marsikje je težko priti do vode, a spomini nanjo so ostali. Obudili so jih predvsem starejši ljudje. Film so prvič predvajali 1. oktobra 2020 na gradu Jable.

Film Korenine moje domovine

Komaj dve leti po prikazu filma o reki Pšati so njegovi »ustvarjalci« presenetili z novim dokumentarnim filmom Korenine moje domovine. Tokrat ga niso predvajali na gradu Jable, marveč premierno 22. septembra 2022 v dvorani Marjance Ručigaj v Trzinu. Film je zgodba o zgodovini Slovencev od nekdaj do danes. Pri njem je sodelovalo kar 18 strokovnjakov in poznavalcev obravnavane snovi, med njimi prof. dr. Anton Perdih (napisal je knjigo Izvor Slovencev in drugih Evropejcev), zamejski pisatelj Marij Čuk in domači mag. Ivan Sivec iz bližnjega Mengša, oblikovalec prof. Oskar Kogoj, prof. dr. Borut Juvanec, ki pove, da sta kozolec in čebelnjak edini etnični arhitekturi na svetu,  Simon Prosen, ki je napisal knjigo o izvoru Slovencev. Scenarij za film je ob sodelovanju ostalih udeležencev krožka pripravila Urška Tavčar. Obiskali so tudi teologa in pisatelja dr. Karla Gržana, ki se tudi posveča raziskovanju izvora Slovencev, nepogrešljiv prispevek v filmu je poleg drugih pridala publicistka in raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver, film pa je režirala Branka Urbanija.  

Film bodo v letošnjem letu predvajali v krajih, kamor bodo povabljeni. Najprej 12. 1. 2023 v Medgeneracijskem centru na Bledu, kasneje ponovno v Trzinu.

Ob filmu bodo spregovorili tudi nekateri ustvarjalci in strokovnjaki, poleg njih pa tudi domačini, ki bodo to želeli.

S kolesi od izvira do izliva reke Pšate

Branka Urbanija ima že nove načrte, kaj bi pri krožku ETNO-FLETNO delali letos. Ena od možnosti je vožnja s kolesi od vasi Pšata pri Cerkljah na Gorenjskem, kjer izvira reka Pšata, do vasi Pšata pri Dragomlju, blizu katere se izliva v Kamniško Bistrico. Na koncu bi pripravili kulturni program. Kaj vse bo obsegal, pa tudi ves projekt, je zaenkrat skrivnost, bil pa naj bi nadaljevanje projekta s konjskimi vpregami od Pšate do Pšate, začetega leta 2002, ki ga je prekinila epidemija covid-19. Vsekakor nekaj bo. Kolesarjem se bodo lahko pridružili tudi konjeniki.

Nasveti, kako bolj zdravo preživeti letošnje leto

Branka Urbanija mi je v pogovoru tudi povedala, da je svetovni določevalec za barve Pantone (deluje od leta 2000) za letošnje leto izbral barvo magenta. Leto 2021 je bilo v znamenju rumeno-sive barve, lansko vijolično-modre. Za magento je značilno, da je nadbarva, vsebuje spekter vseh barv. Še posebej pomembno je, da bodo ljudje v njem našli ravnovesje med fizičnim in duhovnim. Srečen bo tisti, ki bo znal v sebi prav uravnati oba vidika, predvsem pa, da se bo od gmotnega, v kar smo ljudje vse preveč zagledani, obrnil k duhovnemu, nadvladal samega sebe, ljubil ljudi okrog sebe in tudi samega sebe. Potem je, pri starejših ljudeh, manj nevarnosti, da bodo zboleli za demenco, ki je je vse več. Duhovni človek, verujoči, je bolj odporen zoper njo, kot zagledani v ta svet, materialno. Za ljubezen pa je tako znano, da zdravilno vpliva na človeka, sovraštvo pa ga uničuje, je zaradi njega bolj nagnjen k boleznim.

In še čisto praktični nasveti, da bomo bolj zdravi, zadovoljni, celo srečni.

Uživajmo »živo« hrano, ne »mrtvo, industrijsko predelano.

Od obrokov vstajajmo na pol lačni; to je pojejmo polovico od tistega, kar je na mizi.

Večerjajmo lahko hrano, ne jejmo vsaj tri ure pred spanjem. Spat hodimo pred polnočjo, da se dobro naspimo.

Dobro bi bilo, da se postimo, v svoj vsakodnevni življenjski ritem lahko vključimo prekinitveni post, da vsaj 16 ur ne uživamo hrane; pri tem pijemo le vodo. Tako se rešimo »mrtvih« celic v telesu, ga s tem revitaliziramo, ohranjamo telesno in duševno zdravje.

Pridelujmo zdravilno hrano. Rastline, ki nas bodo ozdravile, sadimo doma v tople grede, lončke. Preden seme potaknemo v zemljo, ga damo v usta za približno 20 minut, da se prepoji s slino in s tem navzame informacij o stanju v našem telesu. Rastlina, ki zraste iz takega semena, razvije v sebi take snovi in lastnosti, ki zdravijo naše telo, je prepričana Branka Urbanija. Koščic sadnih in drugih dreves ne mečimo stran, marveč sadimo ob gozdnih robovih, saj bodo njihovi plodovi lahko prišli prav našim zanamcem, če bo lakota.

Vsak dan hodimo vsaj eno uro. Tako, da se med hojo preznojimo.

Med delom se, če sedimo, občasno dvignimo, razgibajmo, telovadimo, poskakujmo, razmigajmo vse telo.

Pijmo zdravo vodo. Če je le mogoče, studenčnico.

Skrbimo za duhovnost, čim bogatejše notranje življenje.

Zavedajmo se svojih korenin, bodimo ponosni na to, da smo Slovenci, odkrivajmo našo zgodovino.

Del pogovora z gospo Branko Urbanija je po posnetem gradivu zapisal Jožef Pavlič.

Foto: Jožef Pavlič