V zimskem času je dobro, se prav prileže, prebrati tudi kaj takega, pustolovskega, v mislih zaplavati v kristalno čisti in topli vodi Rdečega morja, v Severnem Pakistanu zaplesati s Kalaši, potomci grških bojevnikov, v Zahodni Papui jesti z domorodci prašička in sladki krompir, obenem pa se ne bati, da bodo na ražnju spekli tudi tebe; nazadnje in predvsem pa srečno vrniti domov.

V deželi ljudožercev – Zahodni Papui

Komendčana dr. Marko in dr. Angelca Žerovnik sta svetovna popotnika. Številna potovanja po svetu in doma sta opisala v več knjigah. Najobsežnejšo z naslovom POTOVANJA, Doživljanje sveta iz prve roke, v kateri sta Slovencem približala 25 potovanj v 30 dežel zunaj Evrope, sta izdala v samozaložbi leta 2016. Obsega 418 strani velikega formata z veliko barvnimi fotografijami avtorja knjige, pri zbiranju podatkov in zapisovanju obiskanega, videnega in doživetega je Marku pomagala žena Angelca. V tej knjigi sta na straneh od 220 do 230 tudi popisala in s številnimi fotografijami popestrila obisk (petdnevni treking) aprila 2006 v Zahodni Papui. Odpravo 19 »radovednežev«, kot jih imenuje pisec Marko, je vodil svetovni popotnik in potopisec Zvone Šeruga.

Ker je Marku ostalo še veliko v omenjeni knjigi neobjavljenih dokumentarnih fotografij, se je z ženo Angelco odločil, da v samozaložbi izdata novo knjigo samo o potovanju v Zahodno Papuo. Naslovila sta jo PAPUA, Kanibalizem v gorskem svetu ni izključen, izšla pa je leta 2024.  

Knjigo sestavljata dva dela. Prvi nosi naslov Vsebinski opis Zahodne Papue (strani 10 do 29), drugi pa Slike gorske Zahodne Papue (strani 30 do 182). Strani 183 in 184 prinašata fotografije udeležencev odprave. Na začetku knjige sta biografiji zakoncev Žerovnik.

Že opis obiskane dežele, ljudi, krajev, njihovih navad, predvsem pa zelo napornega in nevarnega petdnevnega trekinga, je tako zanimiv, da bralca vse bolj vleče k branju; knjige ne odložiš, dokler je ne prebereš. Ko to narediš, se posvetiš fotografijam, ki zelo jasno, nazorno in zgovorno ilustrirajo, kaj vse so pohodniki doživeli. Kdo bi na tihem ali celo na glas rekel: Ali ste bili nori, da ste se v to podali? Malo »nori« res zaradi zelo nevarnih poti, bolezni kolere, ki je takrat razsajala, je za njo zbolel celo eden izmed nosačev, hoje po skorajšnji divjini, po visečih in gugajočih se »mostovih« preko deročih rek, stenic in druge »golazni« v prenočiščih, spanja na golih tleh …

K sreči niso naleteli na ljudožerce (beli človek jim ne tekne), ki so morebiti še kje v divjini. Tudi ne na misijonarje, ki so poskušali »spreobrniti« domorodce. Ti še vedno verjamejo v duhove (animizem). So zelo kruti, saj če se rodita dvojčka, enega od otrok vržejo v reko, pa tudi otroka, ki ponevedoma zaide v svet prostor, saj to pomeni nesrečo za pleme.

Od pohodnikov se ni nobenemu nič hudega zgodilo, ni resneje zbolel (pomagali so si z žgano pijačo od doma), bolnim domačinom pa je pomagala »mama doktor« v osebi dr. Angelce Žerovnik, ki je imela s seboj razna zdravila. Ker teh tam sploh ni, tudi ne medicinske sestre, kaj šele zdravnika, so ta zdravila čudežno učinkovala.

Knjiga zakoncev Žerovnik je dragocen prispevek k publikacijam svetovnih popotnikov, najprej pa vodnik in obenem stvarilo tistim, ki nameravajo obiskati Zahodno Papuo. Najprej, da morajo biti za to pot dobro fizično pripravljeni (popotniki so prej hodili po hribih, da so si nabrali potrebno kondicijo), telesno in duševno zdravi, da bodo kos vsem naporom in tudi neprijetnim doživetjem, predvsem pa pogumni. Če tega ni, je bolje ostati doma in tam brati knjigo.

Pustolovščino, da je kaj, uživati v njej, pa tudi spoznavati tako nam oddaljen svet, kot je Zahodna Papua s skoraj 5000 metrov visoko goro, enim najbogatejših rudnikov zlata na svetu. Daleč od civilizacije, a ne brez religije, kjer je največje bogastvo prašiček, od sadov zemlje pa sladki krompir, so si starejši moški, razočarani v ljubezni, žene pa, če jim je umrl mož, s kamnito sekiro odsekali dele prstov do členkov, hodijo večinoma gole do pasu, ali oblečene v kakšne razcapane umazane obleke, moški pa goli s to razliko, da imajo penis v kotekah (posušenih podolgovatih bučkah).

Na poljih delajo le ženske, moški pa jih stražijo, da jim jih ne bi, če so mlade, kdo ukradel, kajti v deželi je še vedno mnogoženstvo.

Dogaja se celo, da ženska po porodu z enim seskom doji otroka, z drugim pa pita prašička.

Ljudje živijo še vedno na robu kamene dobe, spijo v lesenih in s slamo kritih kočah, ne marajo tujcev pa tudi ne članov drugega plemena, se spopadajo drug z drugim za preživetje. Moški pri prašiču pojedo dušeno meso, ženske in otroci pa obirajo kosti.

Vse to in drugo boste prebrali v knjigi zakoncev Žerovnik. Le pogumno jo vzemite v roke in bodite hvaležni, da živite v kultivirani Sloveniji. Kdaj pa je dobro in tudi prav, da nam kdo pove, kako je na robu civilizacije oz. onkraj nje.

Srečno v nevarnem Severnem Pakistanu

Pri knjigi SEVERNI PAKISTAN, Med Patani, Hunzi in Kalaši, ki sta ga zakonca Žerovnik julija 2005 obiskala s skupino 21 drznih pohodnikov, bom kot prvega zapisal zadnjo poved v prvem pisnem delu knjige: »Hvala bogu za srečno vrnitev iz dežele, kjer smo bili precej izpostavljeni nevarnosti.« Sam bi boga celo zapisal z veliko začetnico, saj so bili popotniki na koncu pogumne poti res lahko veseli, da so se srečno vrnili domov.

Kakšne »nevarnosti« so morali prestati in premagati, v knjigi najbolj izpričuje 316 barvnih fotografij v njenem drugem delu, prav dramatičen je že njihov opis od voženj prek plazu, ko je moral cesto prej narediti vozno bager, po sloviti Karakorumski cesti, hoje po razmajanem visečem mostu z redkimi počez položenimi kosi lesa, vzponu do razgledišča pod 8126 metrov visokem himalajskem nadvse spoštovanja vrednem Nanga Parbatu, na katerega je ravno takrat plezal znameniti slovenski alpinist Tomaž Humar, a mu ni bilo dano, da bi priplezal na vrh, je poklical na pomoč.

Slovenski gorniki tega niso nikdar naredili, je šlo pa včasih za las pri ljudeh, ki so jih sovražno gledali, zato so ponekod potrebovali oboroženo spremstvo, posebej pa pri vožnjah po cestah, kjer so bili polni adrenalina, bi jih lahko podsulo ali odneslo v strugo katere od divjih rek.

A potovanje v »osrčje Hindukuša, Karakoruma in Himalaje«, srečanja s Patani, pri katerih »skoraj vsi moški posedujejo strelno orožje«, Kalaši, ki se imajo za potomce grških bojevnikov (tod je svojo vojsko vodil slavni Aleksander Veliki, so »njegovi vojaki obnemeli ob lepoti kalaških deklet«, nekateri kar tu ostali, ter Hunzi, med katerimi je »zaradi skromne in zdrave prehrane veliko stoletnikov«, jim je poplačalo vse, kar jim ni bilo lahko. Vseskozi tudi pogledi na očarljivo lepo pokrajino, posebej vršace med 6000, 7000 in 8000 metri. Tudi pestovanje ogroženega mladega snežnega leoparda, ki je izgubil mamico.

Bralca že zmrazi, ko bere, kaj vse so pohodniki doživeli in preživeli, ni več tako trdno prepričan, da bi šel sam na to pot, a jo k sreči podoživlja v zapisih in fotografijah zakoncev Žerovnik. Marko je k temu na platnicah dodal celo svojo pesem Pot, kako je bil očaran, pa potrjujejo tudi pesniški zapisi pod fotografijami.

Res enkratna knjiga, kateri je spremno besedo dodala sorodnica Marka in Angelca Sara Kokelj, bogatijo pa jo tudi zemljevidi in drugo, ki dodatno osvetljuje deželo med Afganistanom, Kitajsko in Indijo, ki je ponekod zelo rodovitna zaradi nanosov rek, drugje pa do skrajnosti surova, a ljudje se v njej počutijo doma, znajo in zmorejo preživeti. Tudi s pomočjo denarja od obiskovalcev. Ti pridejo in odidejo, domačini pa se v glavnem držijo navad neizobraženih prednikov, verskih izročil islama in budizma in drugega v sila preprostih bivališčih. Človek zares za preživetje potrebuje zelo malo, potrjuje knjiga zakoncev Žerovnik.  

Globoko doživeti Jemen, Sokotra in Eritreja

Dr. Marko in dr. Angelca Žerovnik iz Komende sta se letos vnovič v spominu, zapisani besedi in predvsem številnih barvnih fotografijah »vrnila« v novembra 2013 opravljeno 14-dnevno potovanje v Jemen, na otok Sokotra in v Eritrejo. To sta naredila tako živo, zanimivo in privlačno, obenem pa bogato dokumentirano, da njune najnovejše knjige JEMEN IN ERITREJA, Potovanje po spominu, nisem odložil, dokler je nisem v celoti prebral, si ogledal vse fotografije, nazadnje pa »kliknil« na google, kje so obiskani kraji.

Iz tega, kar sta napisala (Angelca si je sproti zapisovala, deloma tudi fotografirala, Marko pa je za knjigo prispeval besedilo in glavnino fotografij), tako dobro spoznaš obiskani deželi in otok, da nazadnje rečeš: Saj mi ni treba tja! V Jemen je res bolje, da ne, ker je sedaj prenevarno, v siromašno Eritrejo pa te tudi ne mika več, saj so tam še povsod vidne posledice 30-letne vojne med Italijo in Veliko Britanijo pa maščevalno sosedno Etiopijo, ki ni mogla prenesti, da se je Eritreja na referendumu leta 1993 odcepila od nje. Obiskal bi kvečjemu prelepi otok Sokotro.

Knjiga je celovit opis obiskanih dežel in otoka od njihove zgodovine, religije, kulturno-umetnostnih spomenikov, narave, podnebja do navad in običajev, med katere v Jemnu pri moških spada nošnja ukrivljenega noža za pasom (džambije), na ramenih avtomatske puške kalašnikov, za pomiritev pa žvečenje kata. Kar je najpomembneje: zakonca Žerovnik sta povsod kljub revščini, mogoče zaradi nje še bolj, srečevala prijazne ljudi, sta v Jemnu med njimi celo zelo slovesno na njihov način praznovala 44. obletnico njune poroke.

Na otoku Sokotra sta uživala v prelepi naravi, v Eritreji pa doživljala, kako hude posledice pri ljudeh pusti vojna, ki je uničila veliko tega, kar so v državi prej zgradili Italijani, samostojna država pa se, čeprav je veliko dobro zastavljenega, še ne uspe trdno postaviti na noge. Številne fotografije so zgovoren prikaz, popestritev in velika obogatitev že tako povednega zgoščenega vsestransko obogatenega besedila.

Jožef Pavlič