Letošnje praznovanje največjega krščanskega praznika – velike noči – je v Komendi zaznamovala velika udeležba ljudi, zelo zavzeto in poglobljeno vodenje obredov in homilije našega župnika p. Cristiana Balinta ter svetostno razpoloženje ljudi.

V župnijski cerkvi sv. Petra smo videli veliko obrazov, ki jih sicer ne vidimo. To je potrjevalo, da številni komendski občani, ki sicer ne obiskujejo maš, vendarle v sebi ob veliki noči začutijo nekaj globljega, pomembnega in osebno nagovorjenega, da pridejo počastit trpečega, na križ pribitega, umrlega in vstalega Jezusa. Božji Sin jih neustavljivo privabi. Nič jim ni treba reči, sami pridejo. Tako je še najbolje, kajti vera je res odločitev v srčiki srca in bitja, najbolj osebno dejanje.

Katehumena Maja je sprejela prvi in drugi zakrament uvajanja v krščanstvo. 

Ko do tega pride, ni daleč tudi takšna odločitev, kot je bila katehumene Maje Galien iz Komende, da se je odločila prav ob veliki noči sprejeti zakrament krsta, nato pa še prvega prejema Jezusa v podobi evharističnega kruha. Tretji zakrament uvajanja v krščanstvo – sveta birma, jo še čaka.

Vsi navzoči pri maši na velikonočno vigilijo smo se veselili z njo, z njenim očetom Markom, ki je lani prejel vse tri omenjene zakramente, sestrico Lili in botrom Tonijem Zormanom iz Komende, ki je bil lani boter Marku. Prav posebej naš novi župnik p. Cristian po maši pri skupinskem fotografiranju. Številni so mi rekli, da so prav zaradi njega prišli k obredom velikega tedna, ko so v Komendi začutili osvežujoči veter pastoralnih sprememb in v njem globlje zadihali. Res je bil že čas za tako lepo župnijo ter vse njene dobro misleče in hoteče župljane po obdobju preizkušenj. Nove bodo gotovo še prišle, a stotine župljanov, stopajočih v večerni procesiji na velikonočno vigilijo, cerkveni ključarji, pevci, desetine ministrantov, nosilci bander s Križa in iz Most, molivci rožnega venca potrjujejo, da se je v Komendi nekaj globoko premaknilo, dogodilo.

Izredno veliko ljudi pri maši na veliko noč zjutraj

Dolga vrsta vernikov, ki so na veliko noč zjutraj pristopali, da izročijo svoj dar za cerkev, je vse presenetila. Kar ni jih bilo konec. Cerkveni pevci na koru so morali »na hitro« dodajati nove pesmi, darovalci pa so še in še prihajali. Njihovi darovi, za katere se je župnik Cristian toplo zahvalil, bodo prišli zelo prav, kajti zamenjati bo treba celotno dotrajano opeko na strehi župnijske cerkve, župnišče pa tudi kliče po dokončanju notranjih in še zunanjih del. Še dobro, da je prejšnji župnik g. Zdravko Žagar obnovil kaplanijo, v kateri je pozneje sam stanoval, sedaj pa p. Cristian, poleg tega pa obnovil oz. na novo zgradil vrsto župnijskih stavb. Tukaj se je res izkazal.

Pogrešal sem sliko Lojzeta Perka Umrli Jezus.

Nekateri starejši župljani pa smo pri Božjem grobu pogrešali zelo lepo sliko umrlega Kristusa, ki jo je naslikal slikar Lojze Perko in so jo občudovali mnogi nekdanji komendski župljani, pa sliko slikarja Matija Koželja, kako Jezus trpi krvavi pot na Oljski gori, smo jo nekdaj gledali veroučenci še v prostoru nad zakristijo.

Veliko ljudi išče pomoč in tolažbo pri sliki Marije Pomagaj.

Sam sem pogrešal še nekatere druge slike. Po tolažbo sem se zatekel k sliki Marije Pomagaj, ki jo je za komendsko cerkev naslikal slikar duhovnik Stane Kregar, dober prijatelj nekdanjega župnika Viktorijana Demšarja, o katerem bo v maju izšla zajetna knjiga. Z velikim veseljem, hkrati pa močno ganjen, sem prebral Demšarjev zapis o tem, kako ga je slikanje te podobe za ribniško župnijsko cerkev rešilo iz italijanskega zapora kmalu zatem, ko jo je dokončal. Za komendsko župnijsko cerkev pa jo je naslikal v spomin na vračanje podobe Marije Pomagaj po drugi svetovni vojni s Trsata, kjer so jo hranili, da je ne bi vojna vihra uničila, na Brezje. 2. avgusta 1947 se je vsa verna Komenda poklonila Mariji Pomagaj, ko so njeno sliko prinesli v cerkev.

Prav lepo sem presenečen, koliko župljanov se po maši zadrži pred omenjeno sliko. Načrt za lep okvir zanjo je naredil inženir arhitekture Vlado Gajšek iz Ljubljane. V prostor pod zvonikom sta jo prinesla cerkvena ključarja Ivan Štercin in Matija Zorman, pospremile so jo deklice s cvetjem, blagoslovil pa jo je župnik Viktorijan Demšar v spremstvu p. Evstahija Berleca, ki je v Komendi maševal med drugo svetovno vojno, ko je okupator izgnal na Hrvaško župnika Janeza Zabukovca. P. Evstahij, nabožni pesnik, je brezjanski Mariji celo posvetil pesem. Tokrat pa je šla skozi prostor, v katerem je njena komendska nabožna podoba, velikonočna večerna procesija stotin otrok, mož in žena. Lepše počastitve, poleg njej posebej posvečene pesmi na koncu maše O, Marija, bodi zdrava, Božja mati ni mogla doživeti.

Ljudi tarejo drugi potresi, kot zemeljski. Veliko jih je v obliki katastrofalnih poplav poleti 2023.

Malo drugačna slika pa se je ponudila že na veliko noč popoldne pri t. i. popotresni pobožnosti, ki jo je vodil mag. Martin Zlobko, naš rojak s Križa pri Komendi, sicer rektor Bogoslovnega semenišča v Ljubljani. Bilo je le malo ljudi. Razumljivo, če pomislimo na to, da danes zidajo veliko bolj trdne stavbe, kot so jih nekdaj, jih je katastrofalni potres leta 1895 močno prizadel, nekatere porušil. Tako je bilo tudi v komendski župniji. Posebej veliko škodo je utrpela podružnična cerkev sv. Klemena v Suhadolah, v Komendi pa so pri župnijski cerkvi sv. Petra celo pozidali nov prostornejši prezbiterij.

Mogoče res ne bo kmalu katastrofalnega potresa, čeprav smo blizu prelomnice, torej na nevarnem območju, je bil pa avgusta 2023 drugačen verjetno še hujši potres – katastrofalne poplave, od katerih si občina še danes ni povsem opomogla, jo čakajo še številna dela. Kako je bilo takrat, nam pri srečanjih skupine, ki se shaja v Krekovem središču v Komendi, pripoveduje gospa Breda, ki je v poplavi izgubila vse. Tolaži jo to, da so ji številni dobri ljudje takoj pomagali. Na veliko noč se jim je še posebej zahvalila za njihovo dobroto. Veliko komendskih občanov pa tistim dobrim srcem, za katere vedo le oni sami.

Kot mi je zatrjeval nekdanji leta 2000 umrli župnik in dekan Nikolaj Pavlič: »V Komendi je še veliko dobrih ljudi.« Na veliko noč se je tudi tokrat to potrdilo.

Prav je, da molimo tudi za naše občinske može in žene v nelahkih časih zanje.

Tudi zajec na kolesu pred občinsko stavbo je prav prijetno poživilo. Še lepše bo, ko bo dobila spominsko ploščo graditelju Boštjanu Belcijanu, bo iz Komende odstranjena propadajoča nedograjena stavba, ki je temu kraju že leta v veliko sramoto, bo občina dobila novo dostojno sodobno upravno središče in še marsikaj. Kaj več bi bilo v tem pogledu že narejeno, če ne bi bilo teh katastrofalnih poplav, je morala občina z državo poskrbeti za varnost ljudi. V tem pogledu bo tudi bolje, ko bo mimo Most in Žej speljana nova cesta, ne bo več zamudnega čakanja, da se prebiješ skozi Moste v vse smeri. Skratka, veliko, zelo veliko dela in skrbi za zelo prizadevno občinsko vodstvo, ki mora poleg novih načrtov reševati še tisto, kar je hudega doletelo občane. Upam, da smo na velikonočno vigilijo tudi zanj pri vstajenjski maši namenili svoje prošnje, ko smo jih že za našo predsednico in druge ljudi na vrhu. Posebej še za papeža Frančiška, ki je še toliko počakal s svojim slovesom, da so glavni prazniki minili, nato pa odšel v Očetovo hišo.  

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič