Številni obiskovalci Velike planine so se še posebej radi ustavljali pri pastirici Jožefi Humar, Debevčevi Zefi, na Gojški planini. Med njimi tudi sedanji komendski občani. Vsakomur je rada postregla s tistim, s čimer je to mogoče na planini (svežim mlekom, kislim mlekom, sirom …), se z njim pogovorila, vmes pa oblikovala napis za trnič, posebnost Velike planine, rezljala kropivček, svečnik, celo Križanega se je lotila. Tega, kar je znala, si je zamislila, je bila sposobna.

V izdelovanju lepih, okrasnih pa tudi uporabnih predmetov je bila tako dobra, da jo je za zgled svojim študentom arhitekture dajal sam veliki arhitekt Jože Plečnik, rekoč: »Poglejte to pastirico. Ko boste znali to, kar ona, boste znali veliko.«

Marsikatera njena »umetnina« je »odšla« z obiskovalcem. Predvsem pa čudenje preprosti kmečki ženici, ki je več kot 50 let pasla domačo živino na Gojški planini, vmes pa s svojim žepnim nožičem ustvarjala tisto, česar se je sama domislila, najprej pa naučila od drugih.

Kaj vse je obvladala, je bilo mogoče videti na odprtju razstave 19. novembra v dvorani nad kamniško kavarno Veronika, je bilo prikazano v dokumentarnem filmu, za vedno pa bo ostalo zapisano v besedi in fotografiji v knjigi Jožefa Humar – Debevčeva Zefa, pastirica in rezbarka.Za vse troje ima prve zasluge njena nečakinja režiserka Andreja Humar Gruden, pri predstavitvi pomembne sorodnice, pravem projektu, pa so sodelovali številni sorodniki rajne mekinjske župljanke, rojene 19. aprila 1904 na Vodicah nad Mekinjami, izdihnila je 19. januarja 1982 med prevozom v bolnišnico.

Strokovno je njeno delo na začetku knjige ovrednotila njena pranečakinja dr. Marija Klobčar z ZRC SAZU v Ljubljani. Že za časa življenja je dobila več priznanj na razstavah, Zveza obrtnih združenj Slovenije ji je leta 1978 podelila naziv  mojster domače in umetne obrti.

Česa vsega je bila sposobna, je to tudi delala – med drugim je pisala pesmi, utrinke iz življenja v planini, kaj tudi skicirala – najbolje govori knjiga o njej.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič