Redko, če sploh kdaj, sem doživel tako ganljivo, prav pretresljivo, izpoved o svojem življenju, kot 11. septembra zvečer v Galeriji Družina gledališke in filmske igralke Milade Kalezić. Predvsem o njenem spreobrnjenju. Ob razstavi slik Gregorja Pratnekerja, zelo posrečeni kulisi kulturnega dogodka.

Že začetek pogovornega srečanja z Milado, ki ga je vodila Manica Ferenc z Družine, je napovedoval nekaj velikega, pretresljivega in lepega, ko je pravoslavni duhovnik v Mariboru Milan Jovanović ob spremljavi Gorana Djurića na kitaro mogočno zapel hvalo in zahvalo Gospodu. Strnil jo je v povabilo vsem, posebej Miladi, Raduj se. Pravi velikonočni vzklik v moči veselja nad Jezusovim vstajenjem. Tokrat še posebej nad spreobrnjenjem gospe Milade, ki ga je izpovedala v knjigi Vsa moja resnica je v Njem.

Polna dvorana obiskovalcev, v glavnem starejših, je dobesedno pila z Miladinih ustnic, kar je ta večer povedala. Da sprva ni imela namena pisati knjige, jo je za to pridobil urednik pri knjižni založbi Družina David Ahačič, je pisala »na roke«, ker ni vešča sodobnih pripomočkov.

Odkrito je spregovorila o življenju igralke, za katero je več kot 80 gledaliških vlog in zanje najvišje priznanje – leta 2011 Borštnikov prstan. Povedala je, da je imela »srečo pri vlogah«, priznala pa, da »ni lahko biti igralec.« Pri tem je mislila tudi na pisanje javnih občil o igralcih. »Nazadnje ti je vseeno, kaj pišejo o tebi,« je ugotavljala. Hvaležna je, da je igrala z dobrimi igralci. Najrazličnejše vloge. Zahtevne za takšno kristjanko, kakršna je bila spočetka.

»Igralci so freigeisti«, je ugotavljala. Na odru se počutijo svobodne, zunaj njega pa se v življenju srečujejo z vsem, s čimer se drugi ljudje. Sama se je pri iskanju svoje poti in sreče tudi z new ageom, reikijem in drugimi sodobnimi metodami duhovne pomoči ljudem. Pripomnila je: »Prejadrala sem new age.« Pa tudi: »Nikoli nisem bila ateistka.« Ni se mogla sprijazniti s tem, da »po smrti ni ničesar«. To se ji je »zdelo grozno«. Že kot otroka jo je »pomirjevalo, da Bog je, da so cerkve, ko jih je opazovala, zelo lepe«. Spoznavala je, da je »literatura polna Boga«. Ugotavljala, da se je »z lahkoto spustila na kolena pred Neznanim, ki jo je uslišal, je čutila njegovo prisotnost; da ji ni ničesar zaprto«. Do tega spoznanja je prišla v cerkvi sv. Danijela v Celju. Prej pa se je dvanajst, trinajst let iskala. Ugotovila je, da »new age, reiki in drugo ni zame«. Doživela je »izredno močan občutek Božje prisotnosti«. Prav posebej pred podobo Jezusa s trnjevo krono v mariborski stolnici. Takoj po krstu je začela dejavno živeti cerkveno življenje.

Pomembno vlogo je v njenem življenju igral angel. To je potrdila tudi s tem, da ga je dala na naslovnico svoje duhovne avtobiografije. Tisti angel, ki so ga pokazali na plakatu na svetovni razstavi v Parizu, je spremljal Iva Andrića ob prejemu Nobelove nagrade za književnost. Vstajenjski angel, ki je odvalil kamen z Jezusovega groba, ga je tudi z Miladinega prejšnjega življenja.

Zelo je hvaležna svojemu sorodniku, krstnemu botru, čeprav je bil zelo strog do nje. Posebej za nasvet: »Bodi neusmiljena do same sebe!« In menihom samostana Ostrog v Črni gori, kjer je plela plevel od spodnjega do gornjega samostana, so jih dali to za nalogo, ko je potrkala na vrata tega znanega samostana. V njem je doživela velike milosti. »Ko se spoveš, se vsa tvoja sramota utopi v Božji ljubezni,« jo je opogumil menih v samostanu.

Priznava: »Sveti Vasilij Ostroški mi je pomagal.« Kot je že mnogim.

V pogovorih z ljudi, in tudi sicer, je spoznavala, da ljudje veliko raje govorijo o svojem erotičnem življenju, kot o duhovnih težavah. Sama se drži navodila sv. Avguština: »Edinost v bistvenem, svoboda v manj pomembnem in ljubezen v vsem.« Potem »lahko delaš, kar nisi nikdar«. Sama to dela s pričevanjem o čudežih v svojem življenju, posebej spreobrnjenju. O nečem sicer neopisljivem. Tudi o bolečini, ki ji jo odvzel Jezus. Pa o popravi zgrešenega mišljenja, da so evangeliji nekaj velikega, pisma apostola Pavla pa ne. Pri tem ji je v biblični skupini pomagal dr. Maksimilijan Matjaž. Da je »vzljubila Pavla«.

Piko na i je na vprašanje ene izmed navzočih gostij na večeru, kakšno je bilo njeno življenje pred spreobrnjenjem in kakšno je po njem, naredila z ugotovitvijo: »Prej sem iskala resnico, sedaj vem, kaj resnica je.« Zanjo je pričevala ta večer v Galeriji Družina, sicer pa je že mnogokje. Pogumno, pristno in z vsem žarom. Kot prepričana pravoslavna vernica, ki se dobro zaveda in je hvaležna Jezusu za čudeže v svojem življenju.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič