Mag. Martin Zlobko, rektor Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, rojak s Križa pri Komendi, je na god prvega mučenca diakona sv. Štefana na začetku maše v baročni podružnični cerkvi Spreobrnjenja apostola Pavla na Križu pri Komendi blagoslovil sol pri oltarju sv. Martina, nato obnovljeni oltar sv. Štefana, po maši pa 24 konj Konjeniškega kluba Komenda in drugih lastnikov.

Prinašanje soli na oltar sv. Martina in konjičkov na oltar sv. Štefana

Pred mašo so lastniki konj in druge živine po stari navadi prinašali sol k oltarju sv. Martina (levi v cerkvi), da jo bodo, blagoslovljeno, po prihodu domov dali konjem in goveji živini za zdravje med krmo, potrosili po polju, pa z njo tudi osolili jedi. Lastniki živine in drugi obiskovalci evharistične daritve so z otroci prinašali na oltar sv. Štefana (desni v cerkvi) zelo stare lesene konjičke in kravice, pred tem so z njimi obhodili glavni oltar in molili za zdravje domačih živali.

Lepo obnovljen oltar sv. Štefana

Oltar sv. Štefana je obnavljajo Restavratorstvo d. o. o. Stranska vas pri Žužemberku, obnovo pa so s svojimi darovi podprli Križani in drugi komendski župljani ter občina Komenda z županom Jurijem Kernom, ki se je z ženo Teo udeležil slovesne maše, pri kateri se je voditelju somaševanja Martinu Zlobku pridružil mag. Gregor Celestina, spiritual v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani, in komendski župnik p. Cristian Balint.

Tolažbe, miru in modrosti

Martin Zlobko je v govoru med mašo, ki so se je udeležili številni verniki od blizu in daleč, posebej postavil sv. Štefana kot »zgled vere in polnega Svetega Duha«. Neomajno je zaupal v Boga, se je v moči razsvetljenja Svetega Duha zanašal na Božjo modrost in ne človeško, ter Božjo ljubezen. Tako zelo, da je zmogel žrtvovati svoje življenje za Kristusa. Zaradi tega junaškega dejanja iz ljubezni do Jezusa njegov god praznujemo že prvi dan po božiču, ko obhajamo praznik rojstva Božjega Sina. »Sveti Štefan nam je zgled in opomin obenem,« je dejal Martin Zlobko. Najprej zaradi svoje »neomajne vere v Gospoda, zaupanja vanj, pa tudi modrosti.« Svojim rojakom Križanom  in drugim verujočim je voditelj somaševanja zaželel, naj jim godovnjak, najprej pa Božje Dete, »prinese tolažbo in mir, v svetem letu 2025 pa jih okrepi, da bodo drug drugemu postali romarji upanja«.

Župnik Cristian Balint je povabil k večji hvaležnosti za lastno neodvisno državo.

Ob koncu maše se je domači župnik Balint zahvalil Martinu Zlobku za blagoslovitev obnovljenega oltarja in homilijo, restavratorju Mihu Leganu za obnovitev oltarja sv. Štefana, mladim cerkvenim pevcem iz Komende za lepo petje, kriškima cerkvenima ključarjema Stanetu Zarniku in Zvonetu Zlobku ter mežnarici Zofiji Grmšek za njihovo skrb za lepoto in urejenost cerkve na Križu, mladim pritrkovalcem in ministrantom. Med njimi tudi Otonu, ki je prvič ministriral, vernikom ga je predstavil Martin Zlobko. Vsem zbranim je zaželel lepo praznovanje godu prvega mučenca, na državni praznik dneva samostojnosti in enotnosti jih je povabil k ljubezni in spoštovanju lastne domovine; naj v veselju in hvaležnosti zanjo – samostojno državo Slovenijo – doma izobesijo slovensko zastavo, za Slovenijo in njene voditelje zudi molijo.

Križanom se je še zahvalil za darove za njihovo svetišče; kar so že naredili pri njem na zunaj in znotraj; bodo še v prihodnosti. Temu so bili namenjeni mašni darovi.

Blagoslovitev konj po maši

Nato je Martin Zlobko blagoslovil konje in konjenike, ki so v zahvalo za prihod na slovesnost s svojimi štirinožnimi varovanci prejeli lepo oblikovane Kremžar-Pančurjeve podkve.

Mladi komendski pritrkovalci so ta čas vneto pritrkavali v zvoniku na železne zvonove, s še večjim veseljem pa bodo, ko bodo te zamenjali bronasti.

Križanke so številnim obiskovalcem obilno postregle.

Vnovič so se zelo izkazale Križanke, ki so kljub temu, da jih ni župnik Balint posebej povabil, naj poskrbijo za pogostitev, vsem obiskovalcem postregle s toplim čajem in pecivom. Oboje je zelo teknilo v hladnem dopoldnevu, ko je zjutraj živo srebro kazalo minus 8 stopinj Celzija, sčasoma pa je sonce dobivalo vedno večjo moč, je »ogrelo« Križ na okrog šest stopinj plusa. Moške, posebej bolj zmrznjene med njimi, pa šilce »domačega« ali pa obisk hiše, iz katere »Bog moli roko«. Najbolj pa hitra pot na varno domov k zakurjeni peči, kjer jo še imajo, ali kaminu, vroča juha in praznično kosilo. 

Slovesnost na Križu je s svojo kamero odlično posnel izkušeni snemalec in režiser Janko Žagar iz Most pri Komendi. 

Zelo je ganila domačina invalida Jureta Debeljaka, ki se je je kljub hudemu mrazu udeležil na invalidskem vozičku. O božiču in novem letu se še posebej zahvaljuje vsem, ki mu pomagajo, skrbijo zanj in mu razveseljujejo nelahke trenutke, življenje nasploh. Sam pa ga, kljub temu, da je na invalidskem vozičku, drugim. Tudi meni je zelo polepšal dan s svojo prijaznostjo, modro besedo in vedrim obrazom. Velika hvala mu! 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič