V četrtek, 21. novembra, je obiskal Komendo nekdanji glavni in odgovorni urednik Dela (v letih od 1978 do 1986), njegov direktor, direktor in glavni urednik Radia Slovenija in Kmečkega glasa, izvršni direktor založništev pri DZS, svetovalec pri upravi in trženju pri Delu Revije, po upokojitvi pa svetovalec za odnose z javnostjo pri pokojninskem zavodu.

V naš kraj je prišel, da bo o njem za upokojensko revijo Vzajemnost napisal prispevek za rubriko Odstrte podobe. To bo naredil na osnovi dveh starih razglednic Komende, na podlagi katerih že dlje piše prispevke za omenjeno rubriko iz slovenskih krajev.

Komenda ga je zelo presenetila. Posebej ga je pritegnila t. i. »historična Komenda« z Glavarjevim špitalom in beneficiatsko hišo z Glavarjevo knjižnico, gotsko znamenje iz leta 1510, lepo urejeno župnijsko središče z baročno župnijsko cerkvijo sv. Petra, Plečnikovimi umetninami na cerkvenem trgu, vse tri lipe in Šmidova graščina.

V cerkvi, ljubeznivo mu jo je odprl župnik p. Cristian Balint, je občudoval lepoto in ubranost svetišča; največji vtis je nanj naredil baročni glavni oltar. Takoj je opazil tudi zadnja obnovitvena dela v prezbiteriju ter pohvalil župnika Cristiana, kako je daritveni oltar približal vernikom oz. se nanj vidi iz vseh delov cerkve.

Začudila ga je mogočnost stavbe, v kateri je sedež občine, pa tudi Šmidova graščina, skrita za župnijsko cerkev in kaplanijo, neprijetno pa presenetila nedokončana propadajoča velika stavba na območju nekdanje Mejačevine. Pripomnil je, da bi bilo treba z njo čim prej nekaj narediti, saj je v sramoto Komendčanom.

Zelo ga je zanimala nekdanja Mejačevina, pa Narodna šola Komenda, ki ju ni več, pritegnila pa lična nekdanja Mejačeva brivnica, v kateri si je želelo imeti prostore Turistično društvo Komenda. Ustavil se je ob nekdanji Mejačevi lurški kapelici, predvsem pa Domu, kateremu je zaželel čimprejšnjo obnovo. Kar ni mogel verjeti, kaj vse so v Komendi požgali partizani (Narodno šolo, Šmidovo graščino, Mejačevino …), spraševal, kaj vse je Komenda s tem izgubila in kako bi bilo danes drugače, če bi te stavbe še stale, bi se ohranilo veliko pomembnega za zgodovino, umetnost, literaturo, šolstvo in prosveto. Tako pa, vsaj kot stavbe, ostaja na starih razglednicah, ki jih je založil veletrgovec Andrej Mejač, jih ima in spoštljivo hrani Boris Dolničar.

V Komendi je videl veliko, kar domačini ne opazimo več, mora priti človek od drugod, da nam to pove. Zato so takšni obiski na visoki ravni še posebej pomembni: da znamo ceniti in ohranjati staro, temu pa s pravim občutkom, znanjem in čutom dodajati novo. Pri načrtovani veletrgovini in drugih prostorih v samem središču Komende smo, žal, zgrešili, prave rešitve pa še vedno ni videti. Ohranili pa smo DOM, cerkvene objekte in Glavarjevo stavbno, kulturno in duhovno dediščino.

Škoda pa je, in to velika, da propada tako imenitna stavba, kot je Šmidova graščina, ko bi lahko, če bi bila s prave strani dovolj denarno in idejno podprta, služila različnim kulturno-prosvetnim, muzejskim, umetniškim in drugim namenom. Tako blizu, a obenem tako daleč vsemu temu, ko v Komendi iščemo prostore za razne dejavnosti. V graščini bi jih bilo lahko obilo. Seveda v dogovoru z lastniki in spomeniškim varstvom. Boris Dolničar je to takoj videl. Občudoval je Glavarjev vodnjak, mogočen jesen blizu graščine, že prej trdoživ Mejačev hrast, Kramarjevo domačijo s kostanji, se zanimal za zaselek Aplenca, po katerem nosi ime občinsko glasilo.

Videl pa je tudi dlje: hipodrom, prostor za kmetijske sejme, okolico Komende, šolo, telovadnico, pošto … Sodobno Komendo. Kako si staro podaja roko z novim. Z marsičem si ne more več, ker tega ni. Zaradi tega je še toliko pomembneje pri starem ohranjati, kar je vrednega.

Kako je videl »historično Komendo« na osnovi le dveh starih razglednic, boste prebrali v reviji Vzajemnost. Videli, da je Boris Dolničar še vedno, čeprav upokojenec, močno prizadevni časnikar s srcem. To je izpričal in potrjeval na najvišjih odgovornih mestih, ko je časnikarjem sam dajal zgled, kakšni naj bodo in kako naj pišejo. Ne zgolj uslužbenci za toliko in toliko ur, marveč med ljudmi za ljudi ne glede na uro, dan, vreme, osebne zadeve, celo žrtve. Potem so tudi njihovi prispevki drugačni, jih ljudje radi berejo in se ob njih bogatijo. Danes pa … Eh, kaj bi jamrali, pogumno naprej! Številni za kraj zaslužni in delavni Komendčani nekdaj in danes nam kažejo in osvetljujejo pot. Domačini in priseljenci, ki radi prispevajo svoje znanje, vizijo in energijo.

Jožef Pavlič