Slovenci smo pred stoletji množično romali k svetim Trem kraljem v Kelmorajn (Köln) in v mesto Aachen. Spomin na ta romanja, ki so potekala vsakih sedem let, je 11. novembra zvečer v predavanju z naslovom Romanja Slovencev v Porenje in njihov pomen v evropskem prostoru v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku obudila domačinka dr. Marija Klobčar z Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani. Tako živo, kot da smo mi skupaj z njo prehodili romarsko in obenem znanstvenoraziskovalno pot v kraje slovitih romanj.

Predavateljica nam je ob bogatem dokumentarnem gradivu spregovorila o posebnih pravicah in ugodnostih, ki so jih uživali slovenski romarji, o slovenskem oltarju v Aachnu in duhovniku, veščem slovenskega jezika, pa tudi o romarski knjižici, izdani okrog leta 1700, ki je pred tremi desetletji vnovič izšla, vendar v interpretaciji, ki je zamolčala, da gre pri tem za izročilo Slovencev.

Ob tem je predstavila žalostne posledice ukinitve slovenskih romanj z vrha oblasti. Ena od teh posledic, vidna v današnjem času, so napačna razumevanja slovenskega romarskega izročila. Izhajajo iz dejstva, da so Slovence v Porenju večinoma imenovali Ogri.   

To dejstvo je vodilo tudi predavateljico pri njenem iskanju pomenskega ozadja lika kralja Matjaža, »ogrskega kralja«. Sredi 19. stoletja se je namreč uveljavila teza, da je kralju Matjažu dal podobo madžarski kralj Matija Korvin. Avtorica je na podlagi poglobljene raziskave predstavila svojo interpretacijo, objavljeno letos, ki se povezuje z romanji v Aachen: ob odkritju groba Karla Velikega leta 1000 se je namreč razširila vest, da je bil najden pod obokom v tleh aachenske stolnice, sedeč na prestolu, z vladarskimi atributi v rokah in s krono na glavi. Ob romanjih v Aachen se je med Slovenci ta podoba ohranjala skozi stoletja, na brisanje tega spomina pa je verjetno vplivala tudi vladna ukinitev romanj leta 1765.

Predavateljica je interpretacijo, da je kralj Matjaž Karel Veliki, utemeljila s pomenom, ki ga je imel Karel Veliki za Slovence, z velikimi družbenimi spremembami po njegovi smrti, z izpeljavo imena kralj Matjaž iz latinskega poimenovanja Karla Velikega (Karolus Magnus), ob tem pa je poudarila tudi že znano neskladnost biografskih podatkov Matije Korvina z likom kralja Matjaža.

Predavanje nam je pokazalo, kako smo bili Slovenci nekdaj »gor vzeti« kot romarji med romanjem v Kelmorajn, zapisani v zgodovino, danes pa smo vse bolj pozabljeni. Tudi po lastni krivdi, nezanimanju in pozabljanju zgodovine, saj marsikdo danes ne ve, katera mesta so bila Monakovo, Inomost in, končno, Kelmorajn.

Vsebina predavanja o nekdanjih romanjih v Aachen in Köln in posledice njihove ukinitve nas bi morala spodbuditi k oživitvi teh romarskih poti. Slovenci se imamo v zvezi z njimi česa spominjati in biti tudi ponosni na to. Pojdite na ulice in vprašajte ljudi, kje je Kelmorajn, pa tudi, kje hranijo danes relikvije svetih Treh kraljev. Poznavalci Svetega pisma bi, ugibaje, rekli, da nekje na Bližnjem vzhodu, saj so, kot piše v »knjigi knjig«, »trije Modri« prišli počastit Božjega Novorojenca na betlehemske poljane »z Jutrovega« (Orienta). Pa ni tako. Hranijo jih v dragocenem relikviariju v kölnski stolnici, kamor so jih prenesli leta 1164 iz Milana. Sicer pa najbolje, da se sami prepričamo o tem in da poromamo v slovito nemško mesto ob reki Ren in v kraje, ki jih je predstavila predavateljica in so močno povezani s slovenskimi romanji. Če je mogoče, v povezavi z vrhom Cerkve na Slovenskem. Ali pa sami, v okviru župnijskih romanj, ali kako drugače. Tudi v Aachen, mesto cesarja Karla Velikega.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič