Lani pred božičem je veliko komendskih občanov in župljanov, gotovo vsi verujoči, postavilo jaslice v svojih domovih, nekateri tudi ob njih. Med njimi Štefan Kociper, »Jožnekov« s Podboršta št. 5 pri Komendi. Četrtič. Podrobneje sem jih opisal že lani, tokrat objavljam predvsem fotografije Štefanovih »novih« jaslic.

Vredno se je ob njih ustaviti, ko se pelješ na Komendsko Dobravo, balinišče pri Planinskem domu Komenda, v katerem se okrepčaš za hojo po gozdovih med Podborštom in Komendsko Dobravo, spotoma ogledaš ostanke nekdanje izdane in od Nemcev uničene partizanske bolnišnice dr. Tineta Zajca; če si pri močeh, nadaljuješ pot ob potočku Doblič, ki je 4. avgusta 2023 ob katastrofalnih poplavah povzročil pravo razdejanje ob poti na Viševco ali v Tunjice. Če si razpoložen za hojo, obiščeš še velike jaslice na prostem gospe Helene Rode na Viševci, ob hoji k njej v lepem vremenu uživaš v pogledih na Kamniške planine in v dolino.

Če imaš kondicije, najprej parkiraš avtomobil na parkirišču pod Planinskim domom Komenda, se vrneš do Štefanovih jaslic, si jih mirno in varno ogledaš, nato jo ubereš po označeni gozdni poti Planinskega društva Komenda do Komendske Dobrave in dalje, kamor si poželiš.

S Podboršta lahko tudi po gozdni poti do Tunjic, kjer si privoščiš »močeradovega« (žganje, v katerem Tunjičani po ljudskem izročilu namočijo močerada?), suho sadje, ker je to v Tunjicah doma, kje celo vino iz grozdja z brajde, posebej na Vinskem vrhu, pokusiš domač med, ti postrežejo z gobovo juho; če si jim posebej ljub, tudi s krvavico ali pečenico ter domačim kruhom, saj so Tunjičani (Tunčani) gostoljubni in prijazni ljudje. Veliko vedo, posebej Nograškov Ivan. Kmalu boste brali njegove zgodbe v knjigi, ki jo pripravlja Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik. Je izjemen pripovedovalec starih zgodb, pravi živi leksikon Tunjic. Pri njem se je vredno ustaviti. Pa še pri kom drugem, med drugim Valentinu Zabavniku, ki te, kot obeta priimek, ne bo samo "zabaval", marveč podučil o starih sortah sadnega drevja, povedal kaj iz zgodovine Tunjic in celo Kamnika. Če mu boš blizu v pogovoru, ti bo postregel s kozarcem dobrega štajerskega vina od Svete Ane. 

Če še nisi oženjen, se ustavi pri kakšni še samski Tunjičanki (Tunčanki), čeprav je teh že zelo malo, ker še vedno velja star pregovor: V Tunce po punce. Lepa dekleta, pa tudi dobre pevke, ti, če boš poročil katero od njih, ne bo dolgčas, ker ti bo pela cerkvene pesmi od svete Ane, pa tudi ljudske Ob potočku je mlin, cin cin, o jagrih, celo Nemcu, ki je po koncu druge svetovne vojne ostal kar pri njih, tako mu je bilo všeč v Tunjicah; prej jo mora Ivan Nograšek še napisati, prof. Marjetka Čimžar pa uglasbiti.   

Tunjičani ti ponosno pokažejo svoje glasilo Tunški glas, ki ga je spet uredila prizadevna kulturna delavka Milena Klanšek, nekateri tudi vodnik po tunjiški romarski cerkvi sv. Ane na vrhu Bukovega griča. Ta te zvabi k njej. Če imaš srečo, da je odprta, ostrmiš nad njeno prelepo notranjščino, sicer pa postojiš pred njo in se zazreš tja proti Komendi, kjer je bil nekdaj župnik graditelj te cerkve Peter Pavel Glavar.

Na izhodišče se lahko vrneš po več poteh (pazi, da ne zaideš), prijetno utrujen in notranje obogaten, gotovo pa dobro predihan. Še enkrat si ogledaš Štefanove jaslice na Podborštu in skleneš, da boš nekaj podobnega, vsaj v manjšem merilu, postavil kje ob svoji hiši. Štefan je to naredil zelo dobro, ti je pri tem lahko vzornik.

Dobro pa tudi skorajda njegov sosed Janez Lončar, s sinom Janijem solastnik t. i. Lončarjevega muzeja na Podborštu. Pri njem se je še posebej vredno ustaviti. Prijazni Janez ti pokaže toliko lepega in vrednega ogleda, da si moraš za to vzeti veliko časa. Ko vidiš, kaj vse je uspel zbrati, znaš bolje ceniti, kar imaš doma starega, če si to zapravil ali uničil, pa se tolčeš po glavi, kakšen butec si bil. K sreči je Janez Lončar v svojem muzeju zbral in ohranil veliko starin. Ob kozarcu dobrega vina ti pove še zelo zanimivo zgodbo svojega življenja. Tej vedno znova rad prisluhnem. Če si pevsko nadarjen, skupaj z njim zapoješ pesem Lipa zelenela je, saj je ta Janezu, velikemu domoljubu in zavednemu Slovencu, zelo ljubo drevo. Zaradi tega jo je tudi zasadil na domači zemlji, na vrh pa pritrdil slovensko zastavo. Naj plapola v svobodni samostojni domovini in državi Sloveniji!

Jožef Pavlič

(P. S.: Tole sem napisal v času, ko našo vas uklepa megla, drevesa so obdana z injem, je tako mrzlo, da te ne vleče ven. Malo hudomušno, ker humor zdravi srce in utrjuje telo. Upam, da mi Tunjičani ne bodo zamerili. Jih imam prav rad, še posebej, ko skupaj zapojemo, nam gospa Milena odreže kos domačega kruha, nas pozdravi, v kipu, njihov veliki rojak dr. France Stele, nam zaigra na orgle mojstrica tega glasbila gospa Marjetka Čimžar. Res, lepo je v Tunjicah. V resnici in tudi v mislih. Še posebej ob spominu na kakšno "staro ljubezen", ko si kot fant hodil k njej pod okno v Tunjice, potem pa jo pripeljal domov v komendsko faro. Kar nekaj jih je bilo. Fotografije pa so od lanskoletnega majskega obiska članov dobrodelne ustanove Petra Pavla Glavarja pri njih, moram pa čim prej tja tudi v snegu. A, kaj, ko ga narava ne nasiplje, če ga, pa ga ob nepravem času. Sicer pa je do svete Neže še kar veliko dni.)