Tudi letos so pred božičem številni obiskovalci Šenturške Gore, rekreativci in sprehajalci postavili svoje jaslice levo in desno ob bolj ali manj strmi poti iz Poženika na Šenturško Goro. Med njimi tudi komendski občani in župljani. Kdo vse jih je postavil, potrjuje napisi ob njih. Zgolj ime ali priimek in ime vasi. Dovolj, saj je prvi Novorojenček v njih, ne pa postavljavec, ki želi s postavitvijo osebnih ali družinskih jaslic izraziti svojo bližino z Detetom, rojenim v pastirski votlini pri Betlehemu. Vsega spoštovanja in občudovanja vredno dejanje.

Od Marka Grilca, ki je z ekipo postavil krasne jaslice v komendski župnijski cerkvi (letos jim je namesto Kredarice in Triglava dodal tunjiško župnijsko cerkev sv. Ane in bližnje župnišče; cerkev je večinoma izdelal sam, pomagal mu je znani rezbar in jasličar Andrej Gašperlin iz Most), do Franceta Drolca z Gore, Anite s Klanca, Cirila z Mlake, Franca iz Komende in Kerna iz iste vasi. Vse sem srečal v soboto, 24. decembra, ko so hiteli na Šenturško Goro oz. se vračali z nje. Nisem pa že več kot 80-letnega ljudskega slikarja Albina Škrjanca, ki je za komendske jaslice prispeval dvoje svojih likovnih upodobitev gora.

Vsi, s katerimi sem se srečal (hodil sem z bratom Martinom, ki živi z družino na bližnji Pšati), so bili že slavnostno razpoloženi v pričakovanju glavnega dogodka svete noči – bogoslužnega obhajanja Jezusovega rojstva.

Nisem štel jaslic, sem pa vse fotografiral. Mogoče ne čisto vse, ker so nekatere »jasličarji« še postavljali. Marko Grilc je pri odprtju »živih jaslic« 22. decembra v Žejah povedal, da jih bo letos ob omenjeni poti kar 49. Ljudje, ki sva jih z Martinom srečevala, pa so zatrjevali, da jih je gotovo okrog 55, če ne več. Najrazličnejših. Nekatere je bilo težko »najti«, saj so jih »jasličarji« postavili na precej skrite kraje, so pa nanje opozorili z dodatki. Večinoma preproste jaslice, nekateri pa tudi takšne, ki bi spadale v cerkev, imenitnejše domove, kamor koli na zanje primerno mesto.

Znanci so naju opozorili na plaz, ki je zasul pot v bližini kapelice ob njej že blizu Šenturške Gore. Pretehtavala sva, ali naj se podava čez njega ali raje ubereva drugo pot. Odločila sva se za drugo možnost; stezo, ki je vodila od kapelice k vikendom. Kar zahtevno. Znatno nama je podaljšala pot do Šenturške Gore, ko sva jo ubrala kar po travnikih pod vikendi. Pri župnišču sva srečala Ukrajinca Andreja, ki je čistil njegovo okolico. Zelo prijazno naju je pozdravil in povedal, da živi v tej stavbi in da skrbi za bližnjo župnijsko cerkev, posvečeno škofu sv. Urhu, po katerem je Šenturška Gora tudi dobila ime. Ne po sveti Urški, kot bi kdo mislil. Urške niso, kar je pesniško ugotavljal že Prešeren, ravno svete žene, razen nekaterih. Mogoče sva katero celo srečala, sva pa precej vernih žena in deklet, tudi družin. Andrej nama je zaupal, da je v Slovenijo pribegnil z mesta Buča pri Kijevu, v katerem se je ruski okupator še posebej grdo znesel nad njegovimi prebivalci.

Na župnišču sva na marmornati tabli prebrala kratko o znamenitem nekdanjem tukajšnjem župniku Simonu Robiču, velikem znanstveniku in čudaku, ki je nosil klobuk iz storževih lusk, za zidom župnišča pa gojil modrase. Tokrat je bilo že tako hladno, da bi se prej skrili, kot nevarno in napadalno dvigali glave. A vseeno je bilo tako toplo, da je bilo treba po poti navzgor sleči bundo, nazaj gre pa je, kot tudi kapa, prišla zelo prav.

Ker sva obiskala še cerkev, sva se ravno toliko zamudila, da nisva šla čez zemeljski podor (medtem so čezenj položili nekaj desk). Glavni razlog je bil bagerist, ki je že hitel odstranjati nasuto zemeljsko gmoto. Hodila sva zelo previdno, se prijemala za veje, da ne bi še midva zdrsnila v globino. Kar odleglo nama je, ko sva prišla do kapelice in nazaj v dolino.

Spotoma sva srečevala jasličarje, ki so opravljali še zadnja dela pri jaslicah.

Vreme za to je bilo idealno: ne vroče ne mrzlo, z malce vetra, da nama je hladil obraz. Na zunaj nič božično, za sprehode v naravo pa ravno pravo. Če bi bilo veliko snega, še bolj pa, če bil bilo ledeno, bi bilo zelo nevarno hoditi po tej poti, pod katero so prepadne strmine; še bolj pa od Komendske Dobrave na Šenturško Goro, kjer so člani Planinskega društva Komenda in drugi pohodniki tudi postavili nekaj jaslic. Tista pot je sicer bolj raznolika in zanimiva, a tudi bolj naporna in nevarna; posebej pozimi, zahteva dobro opremo, med katero spada prava obutev in pohodne palice. Če teh ni, pa vsaj kakšna leskova palica, odrezana z nožičem v gozdu. Najprej pa pristno božično razpoloženje. Potem je vse laže, lepše in  tudi varneje, saj nas varuje angel z betlehemskih poljan. Močan angel, kot ga je na svojih jaslicah v Narodni galeriji v Ljubljani upodobil srebrokovač in zlatar Christoph Steidl Porenta iz bližnjih Dvorij.

Srečen in blagoslovljen Božič in vse leto 2023!

Besedilo in fotografije:

Jožef Pavlič