Letos mineva 120 let od rojstva velikega komendskega župnijskega upravitelja, župnika in zaslužnega dekana (vse to je bil v Komendi) Viktorijana Demšarja. Točneje: 12. marca je bilo to.

Tudi ta jubilej bi, kot marsikateri drugi, minil bolj ali manj neopazno, če se nekaj komendskih občanov in župljanov ne bi zavzelo, da tako ne sme biti. Med njimi predvsem Marko Zadrgal, »Malenškov ata« iz Komende, pobudnik Demšarjeve spominske sobe v nekdanjem Glavarjevem špitalu v Komendi (odprta je bila 12. marca 2017), namestitve plošče v čast in spomin Petru Pavlu Glavarju na pročelje te stavbe (31. maja 2022), postavitve učnega čebelnjaka pod Glavarjevo beneficiatsko hišo (5. maja 1991) in še marsičesa drugega.

Kdaj bo stavbenik Boštjan Belcijan dobil spominsko ploščo?

Čeprav je že v 90. letu, mu načrtov, pobud in volje, da bi jih uresničil, ne zmanjka. Med njimi še posebej, da bi na pročelje stavbe s tremi črkami DOM, v kateri je sedež Občine Komenda, dvorana za kulturne prireditve in drugo namestili spominsko ploščo v zahvalo njenemu načrtovalcu in izvajalcu – stavbeniku Boštjanu Belcijanu z Gore. Leta 2028, torej čez štiri leta, bomo praznovali že 90. obletnico postavitve omenjene stavbe. Ob odprtju 31. 7. 1938  je bilo rečeno, da je to najimenitnejša stavba v tedanjem kamniškem srezu.

Še danes je, čeprav je nujno potrebna obnove, vsega spoštovanja in občudovanja vredna zgradba. Tudi zaradi žuljev, denarja in prizadevanj Komendčanov, da imajo ugledu Komende vreden kulturno-prosvetni dom. Danes ne več takšen, kot je bil  pred drugo svetovno vojno in po njej, a vendar. Res pa bi nanj pod datum odprtja sodila plošča postavitelju zidarskemu mojstru Boštjanu Belcijanu. Prostor za to je že, plošča ne bi veliko stala, vsi pa bi zvedeli in videli, mlajši tega ne vedo, kdo je naredil načrt za stavbo in jo zgradil.

Dokumentarni poklon novim zaslužnim komendskim možem

Marko Zadrgal je na to, in druge Belcijanove zasluge za Komendo, in drugje po Sloveniji, spomnil z zapisom in mojstrovo fotografijo v Glavarjevi spominski sobi. Poleg Boštjana Belcijana z lastnoročnimi zapisi in fotografijami tudi na druge pomembne Komendčane: Andreja Mejača, Franceta Mejača, Janeza Štrcina in Matija Zormana (cerkvena ključarja, ki sta leta 1946 sprejela novega župnijskega upravitelja v Komendi Viktorijana Demšarja). Poleg njih že prej na nadučitelja Ivana Jezerška, ki je še celo učil Marka, organista in zborovodjo Franceta Grkmana, javnega delavca in konjeniškega zagnanca Janka Juhanta, »Čerdaka«, prof. Ando Peterlin in druge Komendčane.

Kje je Demšarjevo dokumentarno gradivo? Kdo še hrani kaj od njega?

Gledam in se čudim, ko mi Marko Zadrgal 11. oktobra 2024 dovoli ogled te spominske sobe, kaj vse je spravil vanjo, shranil v njej za prihodnje komendske rodove. Rad bi še marsikaj Demšarjevega, a ne ve, kje bi dobil. Išče, a zaenkrat brez uspeha. Obljubim mu, da bom zanjo podaril popis celotne Demšarjeve pisne in fotografske zapuščine, ki sta mi jo po Demšarjevi smrti 1. januarja 1992  za preučevanje in pisanje o Viktorijanu Demšarju zaupala njegova gospodinja Jerca Jekovec in komendski župnik in dekan Nikolaj Pavlič; 2. januarja 2004 sem jo na zahtevo tedanjega komendskega župnika Zdravka Žagarja v celoti vrnil njemu v roke. Zelo si želim, ko pišem knjigo o Viktorijanu Demšarju, da bi vnovič pogledal v dragoceno dokumentarno gradivo, a so vsa moja poizvedovanja zaman. Posebej mi manjka bogato Demšarjevo skrbno zbrano in urejeno fotografsko gradivo. Še dobro, predvsem za Komendo in Komendčane, da sem pravočasno dobil v roke, kar sta mi zaupali omenjeni osebi, sem vse popisal, imam iz česa zajemati za pisanje o Viktorijanu Demšarju. Ob tem vse bolj spoznavam, čeprav mi je bil g. Viktorijan kot moj katehet, duhovnik, »duhovni oče« in velik razumnik zelo blizu, kako velikega moža smo imeli v svoji sredi, pa smo se tega premalo zavedali, priseljenci pa v glavnem ne vedo zanj. Zato je prav, da ga spoznavamo(jo), odkrivamo(jo) in spoštujemo(jo). Marko Zadrgal nas vztrajno opozarja na to.

In tudi na spoštovanje prostora, v katerem so njegovi eksponati, ki jih je podaril Občini Komenda. Za to se mu je posebej zahvalila nekdanja direktorica Občinske uprave Občine Komenda mag. Majda Ravnikar, ki je tudi podprla Markovo zamisel o posebni sobi, posvečeni Viktorijanu Demšarju.

Kaj dela velika miza v muzejskem prostoru?

Danes pa, ko vstopiš vanjo, najprej v njej zagledaš dolgo mizo. Čemu služi v tem že tako majhnem prostoru, skorajda prenatrpanem z eksponati, se vprašaš? Ne zmoti te mizica s spominsko knjigo, v katero lahko obiskovalec zapiše svoj vtis ob koncu obiska (nekateri so izredno pohvalni; obiskovalec je 1. 7. 2023 zapisal: »Izredna strokovna predstavitev in izreden muzej«) in udoben stol ob njej, gotovo pa ta velika miza, ki je še posebej »moteča« ob skupinskih obiskih Demšarjeve spominske sobe in sosednje kartografa Ivana Selana. Baje se v tem prostoru, tako je slišal Marko Zadrgal, zbirajo člani neke skupine v občini. Kot da ne bi mogli za to najti drugega primernejšega prostora že v tej stavbi ali drugje po občini … Muzejski prostor z dragocenimi eksponati gotovo ni primeren za druženje, naj gre za še tako pomembna srečanja. Mogoče bi se še celo za to našel kakšen prostor v obeh šolskih stavbah, gasilskih domovih, končno celo župnijskih prostorih … Človek bi še razumel, če bi se udeleženci srečanj poglabljali v osebnost in delo Viktorijana Demšarja in drugih v muzejskem prostoru predstavljenih pomembnih Komendčanov, a se verjetno v vse kaj drugega. Lahko, da zelo pomembnega zanje in občino, a – čast komur čast, najprej pa pravilen odnos do velikih Komendčanov in njihovo dolžno spoštovanje.

Kartograf Ivan Selan se je malo umaknil duhovniku Viktorijanu Demšarju

Z Markom kar ne moreva iz Demšarjeve spominske sobe. Toliko hvaležnih spominov naju veže nanj in na druge zaslužne Komendčane. Vesela sva in hvaležna komendskim občinskim možem in ženam, da so prisluhnili Markovemu predlogu za posebno sobo v spomin velikemu komendskemu dušnemu pastirju, čeprav so morali zaradi tega omejiti Selanovo kartografsko in dokumentarno zapuščino na le eno, sosednjo večjo sobo, a so to kar dobro rešili; res pa je, da bi samo za Selanove zemljevide potrebovali velik muzejski prostor. Kje pa bi bili v muzeju v tej stavbi prostori za številne arheološke najdbe na ozemlju naše občine, kamnine in fosile ter drugo, kar smo tudi načrtovali člani nekdanjega Odbora za kulturno dediščino Občine Komenda … Mogoče pa bodo v obnovljenem Domu, ko bo občina dobila novo stavbo? Kot Dom, tudi pročelje nekdanje Glavarjeve bolnišnice in podstrešje kliče po nujni obnovi. Omet se na debelo kruši, odpada, pod streho na južnem delu zeva nevarna razpoka.

Marko Zadrgal pravi, da bo vztrajal glede spominske plošče in akademije Boštjanu Belcijanu

Z Markom Zadrgalom še pogledava proti Glavarjevi knjižnici, ki je po zaslugi župnika Zdravka Žagarja dobila novo ostrešje, pa proti čebelnjaku pod njo, ki je bil prav na tem mestu postavljen na Markov predlog, se vrneva do občine in parkirnega prostora za njo. Še enkrat pogledava na prostor na Domu, kjer si Marko želi spominske plošče na Boštjana Belcijana. Trdno upa, da jo bo učakal, mi reče, da ne bo miroval, dokler je ne bo. Pa tudi akademije, kot je bila leta 12. marca 2004 ob 100. obletnici rojstva Viktorijana Demšarja. Ima jo že v glavi, nastopajoče, govornike … Malo bi stala, kot tudi plošča Belcijanu, bi pa Komenda veliko pridobila z njo. Upa, da bo pri novem občinskem vodstvu pripravljenost za to. Vsa čast in ponos našemu rojaku Tadeju Pogačarju,  najboljšemu kolesarju na svetu (tudi on si v prihodnje zasluži posebne muzejske prostore za svoje številne medalje in pokale), uspešnim judoistom, šahistom, kmetijskima sejmoma in drugim, kar dviga ugled, priznanje in spoštovanje Komende, a treba se je bolj zavedati, da tega ne bi bilo, če ne bi bilo Petra Pavla Glavarja, Viktorijana Demšarja, Nikolaja Pavliča pa tudi čebelarja Staneta Jenka, ki je že za časa življenja ovekovečen v Demšarjevi spominski sobi. V smislu: Iz roda v rod išče pot. Ljudje pa tudi. V Komendi smo jo našli, dolžni pa smo jo tudi ohraniti in vzdrževati. Novo občinsko vodstvo z županom Jurijem Kernom vliva upanje v to.

Jožef Pavlič, spremljevalec Marka Zadrgala po poti komendskih spominov in jubilejev

Foto: Jožef Pavlič