Prav v ponedeljek, 3. aprila, je praznovala 90. rojstni dan Frančiška Burnik, rojena Pogačar, iz Suhadol. Visokega življenjskega jubileja se je s sorodniki veselila dan prej, 2. aprila, v gostišču Repnik v Vrhpolju pri Kamniku. Na sam praznik pa so jo obiskali in obdarili predsednica RK Moste Marija Špehonja ter članici Marinka Boroša in Irma Repnik, podžupanja Občine Komenda Nada Jamšek, sinova Janko in Tone z ženama Tatjano in Marijo, svak Peter Pibernik, ki bo star 90 let letos jeseni in hodi vsak dan k njej na kavo. Nada Jamšek ji je kot občinsko darilo izročila monografijo o rojaku kartografu Ivanu Selanu in knjigo pisatelja Sivca In večno bodo cvetele lipe, drugi omenjeni pa so jo obdarili s šopki izbranih rož in drugimi darili. Peter Pibernik, odličen pevec, ji je zapel voščilno pesem, pri kateri so mu pritegnili vsi navzoči. Marija Špehonja ji je voščila s pesmijo, ki jo je naučila mama Marija.

Jubilantka Frančiška je v živahnem pogovoru ob praznični torti, pijači in pecivu obudila spomine na mlada leta »pri Anškovih« na Klancu, kjer ji je delalo družbo, obenem pa zelo prav prišlo pri delu na gruntu, kar devet bratov in sester. Sama je v zakonu z možem Antonom rodila osem otrok (Mirka, Janka, Toneta, Francija, Andreja, Marijo, Rudija in Ireno), razveseljuje jo 16 vnukov in 14 pravnukov, pogreša pa vnuka Mitjo, ki je umrl v prometni nesreči, star komaj 16 let. Njen pranečak je sam svetovni prvak v kolesarstvu Tadej Pogačar s Klanca, za katerega je v nedeljo popoldne navijala med njegovo zmagovito vožnjo po Flandriji, pa tudi sicer, že prej, dopoldne, pa za zmagovite slovenske »orle« v Planici.

Ko pogleda nazaj, se najprej spomni moža mizarja Antona (zaposlen je bil v Stolu), ki je umrl že pred 15. leti (sama ni bila zaposlena, ker je imela obilo dela in skrbi z otroki); posebej rada, ko je še kot dekle igrala v igrah Miklova Zala in Domen, manj rada pa težkih vojnih in povojnih časov. Ne želi si v dom za upokojence, kajti »doma je tako fletno«, zanjo skrbi sin Rudi z družino, jo redno obiskuje sin Janko, ki ji prinese, kar potrebuje iz trgovine, radi pa k njej prihajajo tudi drugi otroci z družinami.

Še vedno je tako čila, da sama skrbi zase, si kuha, najraje preproste jedi, za bistritev možganov pa rešuje križanke. Rada tudi obuja spomine: kako je njen oče France po drugi svetovni vojni s konjem pripeljal v Komendo novega župnika Viktorijana Demšarja (pozneje jih je rad obiskoval), brat Peter pa telovadil pri »Orlih«, pogreba prejšnjega komendskega župnika Janeza Zabukovca; vsega, kar je kmetom kljub težkemu delu lepšalo življenje. In je vesela in mirna, kar smo videli na njenem obrazu. Tudi kar zdrava, saj izvira iz zdravih korenin. Da bi le še takšna ostala, smo ji zaželeli, ko smo ji za slovo segali v roko. Spomin ima še vedno izvrsten, je kar sipala točne datume za nazaj, ve pa tudi, kaj je bilo včeraj, predvčerajšnjim, kar je redkost pri tako starih ljudeh. A njej se visoka leta res malo poznajo. Ker je glava v redu, ji dobro služi tudi telo, le noge ne več tako kot nekdaj. A se ne pritožuje z modrostjo in izkušnjo modre žene, matere in vdove.  

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič