Sprva nas je opozoril, o kako veliki državi sploh govorimo, katere vsakodnevno življenje večine prebivalcev je daleč od zasanjanih plaž Cancuna ali Acapulca ter mističnih piramid na Jukatanu. Glavno mesto predstavlja največje človeško mravljišče, ki se vsak dan duši v smogu in prahu. Le redki jo v reki vsakoletnih obiskovalcev vsaj nekoliko spoznajo s te druge plati. Sam se je z avtobusi, vlaki, včasih pa tudi peš skoraj mesec dni spoznaval predvsem z njenim manj poznanim obrazom. Skušal nam ga je predstaviti s fotografijami in z vtisi iz popotniškega dnevnika. Po napornih dnevih se je pogosto pozno v noč predajal omamni glasbi mariačijev, ki so neutrudno igrali za prgišče pesosov, ali pa je pohajkoval med živopisanimi tržnicami, na katerih so revne domačinke prodajale vse mogoče blago.

Gospod Podgoršek nam je predstavil Mehiko kot deželo, ki jo lahko nenehno odkrivaš in je najlepša v majhnih stvareh, ki jih na internetu in v knjigah ne najdemo.
Še posebej bi izpostavili "kulturno lakoto" naroda, ki kot priseljenci nimajo tako dolge kulturne dediščine kot mi, ki živimo na stari celini. Zato spoštujmo tradicijo in sooblikujmo novo – Kulturna hiša tete Malčke vabi na prihajajoče dogodke in druženja.