V ponedeljek smo stopile v hladno jesensko jutro, vendar odete v topla oranžna oblačila. Na vlaku smo se hitro ogrele, predvsem nas je grela dobra volja z razigranostjo in humorjem. Vožnja je hitro minila in izstopile smo na železniški postaji Šentrupert. Pot nas je vodila skozi megleno pokrajino v Deželo kozolcev, kar je bil tudi namen našega izleta. Dežela kozolcev v Šentrupertu na Dolenjskem je prvi muzej kozolcev na prostem. Namenjen je ohranjanju in predstavitvi kozolcev, slovenske etnografske posebnosti, povezane s spravilom sena. V parku je postavljenih devetnajst kozolcev različnih tipov iz okolice. Najstarejši dvojni kozolec, imenovan toplar, je celo iz leta 1795, kar ga uvršča med med najstarejše ohranjene kozolce pri nas in na svetu. Ohranjeni so tudi nekateri stroji, ki so jih uporabljali pri drugih kmečkih opravilih. Z zanimanjem smo si jih ogledale, marsikatere prepoznale in popeljali so nas v čas naše mladosti. Zaradi spremenjenega načina kmetovanja ti izgubljajo svoj prvobiten pomen. Kar je nekoč služilo za preživetje, je danes dediščina. Sprehajale smo se po poteh med kozolci in naenkrat nas je pozdravilo toplo jesensko sonce. Pokrajina je v trenutku postala drugačna. V daljavi se je odprl gričevnat svet, znan po svojih vinogradih in zidanicah. V soncu je žarela idilična Dolenjska.

Z zadovoljstvom, da smo doživele to prekrasno pokrajino, njeno kulturno dediščino in lepoto jeseni, smo se odpravile proti domu. Kljub številnim prehojenim korakom, nismo čutile utrujenosti. V neskončnosti vesolja ima vse svoje mesto. Tudi mi. Zato bodimo hvaležni in čuvajmo to, kar imamo.

Stanka Ivančič Sagadin