Z vlakom smo se odpeljale v Celje, od tam pa z avtobusom v Mozirje. Vozile smo se po dolini, po kateri teče reka Savinja, ki je mirno tekla ob cesti in nikakor se nam ni zdela nevarna. V Mozirju smo si najprej privoščile jutranjo kavico, potem pa smo se odpravile v park. Sprehod med bujno cvetočimi grmi in čebulicami nam je dobro del. V zavetju visokih dreves so se bohotili grmi z belimi cvetovi. Občudovale smo cvetoče tulipane, mačehe, rododendrone in azaleje. Odpočile smo si ob bregu Savinje, ki je s svojim žuborenjem pomirjujoče vplivala na nas. Spraševale smo se, kako se lahko iz tako mirnega toka v nekaj trenutkih spremeni v mogočno deročo reko, ki odnaša in podira vse okoli sebe. Delavke v Mozirskem gaju so nam pripovedovale, kako daleč je segala voda, ki je poplavila cel prostor in povzročila veliko škodo. Ne moremo verjeti, da so lahko v tako kratkem času odpravili razdejanje in vrt zopet odprli za obiskovalce. Seveda jim to ne bi uspelo, če se jim ne bi pridružili številni prostovoljci, ki so s svojimi pridnimi rokami pomagali, da je vrt zopet urejen.

Hvala vsem delavcem in prostovoljcem, ki so s svojim delom pripomogli, da smo lahko uživale ob pogledih na urejene poti in številno cvetje, ki je zopet zacvetelo.

Polne lepih vtisov in napolnjene z novo energijo smo se vrnile domov. Bile smo vesele, da smo zopet spoznale delček naše lepe Slovenije.