Moj sogovornik je 23-letni Jan Markič iz Bodreža, obetavni mladi kolesar, ki ima za sabo že kar nekaj tekmovanj z zavidljivimi rezultati. Pravi, da mu je bil šport vedno blizu, gorsko kolesarstvo pa mu je bilo od nekdaj všeč, ni pa si mislil, da se bo s tem kdaj tako resno ukvarjal. O njegovih začetkih in prvih uspehih na področju gorskega kolesarstva – downhilla in endura – sem se z Janom iz Bodreža pogovarjala po telefonu. Zgovoren, skromen in prijeten fant mi je za bralce glasila Most zaupal naslednje odgovore.

Jan, povej nam, s katerim športom se pravzaprav ukvarjaš? 

Ukvarjam se z gorskim kolesarstvom, disciplina, v kateri trenutno tekmujem, je enduro. Najprej pa sem se začel tekmovalno ukvarjati z downhillom, takrat se je enduro šele začel pojavljati v svetu. 

Zame sicer povsem neznana disciplina. Povej nam, kje si se prvič srečal s tem športom?

Prvič sem se s tem športom srečal, ko sem obiskal downhill dirko v Avčah, takrat sem vedel, da bo to moj šport. Poleg tega pa je oče redno servisiral in popravljal downhill kolesa okoliških tekmovalcev. Takrat sem se prvič usedel na downhill kolo. Kolesarstvo mi je bilo drugače od vedno blizu, še posebno gorsko kolesarstvo. Spomnim se, da smo velikokrat za hišo sami delali proge in se divje spuščali. To mi je bilo res všeč (smeh).   

Koliko svojega prostega časa pa namenjaš kolesarstvu? Ali se mogoče s tem ukvarjaš profesionalno?

Ne (smeh), na žalost je to res prostočasna dejavnost, ki pa jo jemljem zelo resno. Ogromno svojega prostega časa namenjam temu in resno treniram vsak dan. Odvisno od obdobja in začetka sezone se tip treningov spreminja. Izven sezone sem več v fitnesu in na cestnem kolesu, spomladi več na enduro kolesu. Med sezono so treningi krajši, tako v fitnesu kot na kolesu, a intenzivnejši. Povprečno porabim za treninge nekje 15–17 ur tedensko. Lansko leto sem prejel naziv državnega prvaka v enduru in se odločil, da začnem trenirati specifično za enduro. 

Kaj pa je pravzaprav razlika med disciplino enduro in vsaj meni bolj poznanim downhillom?

Lahko bi rekel, da je enduro neka mešanica med downhillom in cross-countryjem. Gre za štiri do pet, tudi šest vzponov in spustov v enem dnevu. Med tekmovanjem se opravi tudi do 40 kilometrov in 1200 metrov višinske razlike, to velja za slovenski pokal. Bistvena razlika pa je, da se pri downhillu samo spuščaš, pri enduro disciplini pa sam opravljaš tudi vzpone. Te vzpone moraš prekolesariti v določenem času. Skupni čas spustov pa določa tekmovalni rezultat. Enduro je kondicijsko kompleksnejši šport.  

Kdo je tvoj trener, kdo te spodbuja in bodri na tekmah in treningih? 

Sedaj je že dobro leto moj trener brat, Aljaž Markič, diplomant športnega treniranja na Fakulteti za šport, trenutno pa študent magistrskega študija kinezioterapije, ki mi je v veliko pomoč. Pripravlja mi treninge, me usmerja in spodbuja, na tekmovanjih skrbi, da vse poteka, kot mora. Zame se tudi poglablja v enduro kot športno disciplino in ga preučuje, da mi potem lahko pomaga in svetuje. Spodbujajo me družina, prijatelji in društvo, za katero tekmujem, to je ŠKTD Avče.

Imaš mogoče kakšnega vzornika? 

Pravzaprav nimam. Redno pa spremljam glavne akterje te discipline, tako slovenske kot tuje. Predvsem zato, da se lahko po njih zgledujem in opazujem njihove tehnike in trike. Tako lahko tudi sam preizkusim kaj novega. 

S kakšnimi dosežki se lahko pohvališ? Si na katerega posebno ponosen?

Downhill sem začel tekmovati leta 2013. Že leta 2015 pa sem postal državni podprvak med mladinci in tretji v skupnem seštevku slovenskega pokala. V disciplini enduro sem se prvič preizkusil leta 2016. Zanimivo je bilo, da sem si po končani prvi dirki rekel, da v enduru ne bom nikoli več dirkal, ker je bilo tekmovanje preveč kondicijsko zahtevno (smeh). Že istega leta sem tekmoval na državnem prvenstvu v enduru in zaključil kot osmi. Zaradi poškodbe vranice sem moral izpustiti sezono 2017 in del sezone 2018. Leta 2019 sem tekmoval tako v disciplini downhill kot enduro in postal državni prvak v enduru na Krvavcu. No, predtem smo na 24-urni dirki v Avstriji z ekipo ŠKTD Avče v kategoriji štirih članov dosegli prvo mesto; pohvalimo se lahko še z eno prvo in eno drugo uvrstitvijo prejšnja leta. Daleč najboljša izkušnja pa je bilo tekmovanje Trophy of Nations oz. pokal narodov v italijanskem mestu Finale Ligure, kjer sem tekmoval za slovensko reprezentanco. Neverjetna izkušnja, kjer sem imel možnost tekmovati skupaj s tekmovalci s samega svetovnega vrha. To mi bo za vedno ostalo v spominu. Pa seveda na to, da sem bil lani državni prvak. Itak (smeh). Letos je bilo pa veliko tekem odpovedanih. Sem pa letos osvojil nekaj dobrih rezultatov, izstopa drugo mesto na državnem prvenstvu v Kočevju.  

Čestitke. Kaj pa tvoje želje, sanje, načrti za naprej?

Moje želje in načrti so, da bi se na tekmovanjih SloEnduro uvrščal med prvih pet, tudi v skupnem seštevku. Odpeljati želim nekaj dirk italijanske serije Superenduro. Vsekakor je cilj odpeljati kakšno dirko evropske serije. V sezoni 2022 ali 2023 načrtujem obisk svetovne serije, trenutno še ne, saj se ne počutim še dovolj hitrega (smeh). Res pa je, da se z rangom tekmovanja višajo tudi stroški. 

Bi rad za konec mogoče še kaj dodal, kaj sporočil bralcem?

Rad bi se zahvalil Kolesarskemu klubu ŠKTD Avče za vso pomoč. Od njih imam res veliko podpore, pa tudi raznih ugodnosti, ki jih klubu ponujajo pokrovitelji. Ne smem pozabiti na Restavracijo in pizzerijo Zvezda, ki mi je pokrila vse stroške tekmovanja na pokalu narodov. Je pa res, da je stroškov veliko, zato sem res hvaležen za vsako sponzorstvo in podporo, ne bi se pa branil (finančne) podpore še kakšnega pokrovitelja, na dresu je še kar nekaj prostora (smeh). Težava je, da velikokrat izostane predvsem kakovosten trening v bike parkih. Tu pa imam še veliko prostora za napredek, ki je ključen za tekmovalno uspešnost. 

Ne glede na vse pa bi mladim sporočil: »Kjer je volja, je tudi pot.« S trdim delom in predanostjo lahko greš čez vse. Ukvarjajte se s športom, ker šport je zakon.