Proučeval je kavitacijo – pojav faznega prehoda iz kapljevitega v plinasto stanje ter nazaj v kapljevino zaradi znižanja tlaka. Z delom na področju kavitacije Anton Žnidarčič zdaj nadaljuje v Franciji.
Decembra si prejel na fakulteti visoko priznanje – Prešernovo nagrado. Kaj si raziskoval? Kje bo mogoče tvoja spoznanja uporabiti?
Proučeval sem kavitacijo na ultrazvočni sondi, to je poenostavljeno rečeno valj, ki se premika z zelo majhno amplitudo večdesettisočkrat na sekundo. Uporablja se na različne načine, pri čiščenju, izdelavi različnih biogoriv, v medicini ... Ugotovitve je možno uporabiti za izboljšanje delovanja in uporabe sond kot tudi za izboljšanje napovedovanja kavitacije.
Anton, zdaj si že nekaj mesecev študent podiplomskega študija v Franciji. Zakaj si se odločil za šolanje v tujini?
V Sloveniji sta samo dve večji podjetji, v katerih bi lahko nadaljeval s preučevanjem teme, ki me zanima, vendar obe trenutno nista v dobrem položaju. Zato sem se odločil za tujino. Hkrati pa sem se odločil tudi zato, da si pridobim izkušnje o življenju zunaj Slovenije.
V čem je bistvena razlika med življenjem študenta pri nas in v Franciji?
V Lillu je življenje na prvi vtis sproščeno, največja razlika pa se mi zdi neobremenjenost s politiko. Doma se o tem stalno govori, daje se ji toliko pozornosti, kot da je življenje vsakega odvisno samo od politike. Tu so teme pogovora čisto druge – strokovne, pa tudi čisto običajne stvari, šport. Tudi v Franciji v velikih podjetjih, kot sta Peugeot in Citroen, grozijo odpuščanja, a o tem ne govorimo veliko. Pri nas smo s kolegi že med študijem premlevali, kje bo možnost zaposlitve in bili v primerjavi s študenti v Franciji zaradi tega bolj pesimistični.
Spoznavaš študente iz različnih držav. Se naše fakultete lahko primerjajo s tujimi?
Delam s študenti iz različnih držav, iz Španije, Italije, Alžirije …, samo eden je Francoz. Mislim, da je naše teoretično znanje na nivoju, včasih tudi boljše od znanja drugih, kar se tiče znanja angleščine pa smo sploh »izvenserijski«. Samo praktičnega znanja pri nas dobimo manj. V Nemčiji npr. pred zaključkom študija zahtevajo obvezno vsaj eno polletno prakso.
Kako poteka tvoj delovni dan?
Delati začnem navadno ob 9h zjutraj. Posebnega urnika ni, pomembno je da do roka narediš, kar si se dogovoril z mentorjem. Sicer se navadno dela do sedmih, kdaj tudi dlje. Vmes je seveda čas za (kdaj precej dolgo) kosilo ter morda ''kafe''. Delo je zanimivo ne samo zaradi področja ukvarjanja, temveč tudi zato, ker smo se kot skupina dobro ujeli.
Kaj pa po treh letih? Se nameravaš vrniti domov?
Domov se želim vrniti, vendar ob pogoju, da bom lahko pridobljeno znanje kje tudi uporabil. Kar je glede na trenutno gospodarsko stanje kar težavno. Glede tega v Sloveniji vidim dva velika problema – v sami zakonodaji oz. birokraciji in v lokalnem okolju, ki ni prizanesljivo do novih idej. Imamo ogromno možnosti za razvoj, ki zaradi tega ostajajo neuresničene. Vedno se omenja obnovljive vire energije, v katere Evropa danes toliko vlaga. Sončna, vetrna energija, biogoriva, še neizkoriščena hidro energija … Lesa imamo veliko. Ne samo za domačo lesno industrijo, več ga bomo morali izkoriščali tudi za ogrevanje. Morda tudi za pridobivanje električne energije. Vse te stvari niso nove, zahtevajo pa spremembe na več področjih. Npr. omrežjih, kajti brez ustreznih omrežij takšne energije ne moremo uporabljati v večjem obsegu, kar se že dogaja. Zato njihova uresničitev zahteva ustrezen odnos, tako posameznikov kot države, kjer pa pri nas naletimo na omenjena dva problema. Zaradi njih se zgodba prevečkrat ustavi, v novicah pa potem slišimo na primer o podjetnikih, kot je Pipistrel, ki odhajajo v tujino, kjer takšnih težav ne poznajo. Kot tudi ne stalnega čakanja na spremembe v politiki, češ da bo po njih pa kar samo od sebe šlo na bolje.
