Mojca, ki je obiskovala OŠ Kanal, takrat še kot Mojca Zimic, in maturirala na tolminski gimnaziji, se s svojim delom  ne poveličuje. Da je v raziskavo vložila veliko truda in časa, dokazuje obsežna  diplomska naloga z natančno transkripcijo govora otrok, ki bo na fakulteti  služila kot gradivo študentom. 

Kaj je bila tema tvoje diplomske naloge? Zakaj si izbrala prav to področje?

Naslov moje naloge je Fonološki razvoj otrok med 3. in 7. letom starosti. Gre za transkripcijo govora otrok. Raziskava je del mednarodnega  projekta, ki ga vodijo Kanadčani. Profesorja Jože Štemberger in Barbara Bernhardt z inštituta za jezik sta povabila k sodelovanju našo fakulteto. Tema me je zanimala in z mentorico sva se odločili, da se vključim v raziskavo.

Kako je potekalo tvoje delo? Koliko časa si porabila za tako obsežno nalogo?

Odločili smo se, da posnamemo otroke v vrtcu v Litiji, kjer je govor narečno najmanj obarvan. Posneli smo 54 otok in sicer z vsakim 101 sliko. Snemanje je bilo zelo zahtevno, ker je bilo treba izločiti vse šume. Tako sem snemala, rezala. Ponovno snemala. Delala sem več kot dve leti. Problem je bil, kako zapisovati glasove, ker sem prva pri nas delala tako raziskavo. Cilj naloge je ugotavljati odnose med soglasniki in soglasniškimi sklopi in izgovor otrok primerjati s pravilno izreko.

Do kakšnih novih ugotovitev in spoznanj si prišla?

To je prva taka raziskava pri nas. Dobili smo normative za slovensko populacijo. Ugotovila sem, da so v govoru med otroci, starimi 3 ali 7 let, velike razlike.

Nagrajena si bila s študentsko Prešernovo nagrado. Za katere dosežke in kako se podeljuje?

Študentsko Prešernovo nagrado podeljuje Univerza v Ljubljani za najboljša diplomska dela vseh fakultet, nagrade pa podelijo tudi posamezne fakultete. Moja naloga je bila v izboru dvanajstih predlaganih na vseh smereh Pedagoške fakultete. Komisija je sedmim, med njimi tudi moji, podelila Prešernovo nagrado. Svečana podelitev je bila 21. 12. 2012 na sedežu Univerze.

Izbrala si študij surdopedagogike in logopedije. Zakaj te je ta študij pritegnil?

Vedno so mi bili simpatični otroci s posebnimi potrebami. Zdelo se mi je, da jim moram pomagati. Po prvem letniku sem se odločala med defektologijo in surdopedagogiko-logopedijo in se odločila za slednjo. Vedno več otrok potrebuje pomoč logopeda, tudi zato, ker se motenj govora vedno bolj zavedamo. Danes vemo, da je s pomočjo treba zgodaj začeti.

Imaš že kaj delovnih izkušenj?

Delala sem že kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami v osnovni šoli v Tolminu. Trenutno iščem novo zaposlitev.

Mladi danes zelo težko najdejo delo. Po študiju se marsikdo ne vrne domov. Opažamo, da se prebivalstvo naše občine vedno bolj »stara«. Ti si si družino ustvarila doma, v Doblarju.

Če človek želi delati, bo delo dobil. Klima v družbi je res zelo negativna, vendar je treba delo iskati in enkrat se bo nekaj našlo. V Ljubljani nisem želela ostati, lepše je doma.

Imaš tudi načrte za nove raziskave? Nadaljevanje študija?

Trenutno ne. Sem mamica desetmesečne Zoje.  Res pa je, da ko začneš raziskovati, te to kar potegne in vleče naprej. Raziskovalno delo me zelo veseli in kdaj v prihodnosti bom razmišljala tudi o tem.