Lidija Rahotina je 25. novembra 2023 praznovala devetdeset let. Kar nekaj generacij članov naše krajevne skupnosti se je spominja kot prijazne in predane učiteljice.

Rodila se je v Vignoli, mestu blizu Bologne, v Italiji. Njen oče, železniški delavec, je bil kot državni uslužbenec v času fašizma premeščen na delo v osrednjo Italijo. Ker zaradi poškodbe na delu ni mogel več opravljati dela na progi, so ga poslali na dodatno izobraževanje in po zaključku le- tega premestili v Firence.

Lidija je prvi razred osnovne šole obiskovala v Firencah. Zaradi začetka druge svetovne vojne so se leta 1941, v upanju na večjo varnost, preselili k staremu očetu na Gorenje polje. Tu je Lidija zaključila drugi in tretji razred seveda v italijanskem jeziku. Učiteljica je bila Italijanka iz Gorice in nanjo ima Lidija lepe spomine. Pri pouku so govorili le italijansko, toda med odmori in med sabo so se lahko pogovarjali v slovenščini, le preglasni niso smeli biti, da jih ne bi slišala nepoklicana ušesa. Doma so vedno govorili slovensko, tudi ko so živeli v Firencah.

Pred priključitvijo Primorske k Jugoslaviji so imeli na izbiro ali ostati v Jugoslaviji ali se vrniti v Firence, kar jim je kot optantom omogočalo mednarodno pravo. Odločili so se za Jugoslavijo in ostali na Gorenjem polju.

Nižjo gimnazijo je obiskovala v Gorici. Prevoz v šolo je bil kar zapleten. Mostovi med levim in desnim bregom Soče so bili porušeni, zato so se do ceste v Rodežu pripeljali z barko, nato pa pot nadaljevali v železniškem vagonu, prirejenem za prevoz po cesti. S strani italijanskih dijakov, mimo šole katerih so hodili, so doživljali žalitve, saj so jih obkladali s priljubljeno fašistično psovko za Slovane “ščiavi”, kar je pravzaprav skovanka iz Slovani in sciavi (sužnji). Slovenski dijaki so se na glavnem trgu v Gorici udeleževali tudi shodov za priključitev Primorske k Jugoslaviji, kjer so jin ponavadi pričakali karabinjerji s curki vode.

Gimnazijo je zaključila v Šempetru, kamor so po prilkjučitvi preselil slovensko gimnazijo iz Gorice. Šolanje je nadaljevala na učiteljišču v Tolminu. Po zaključenem učiteljišču je bila z dekretom poslana na Primskovo na Dolenjskem. Razmere so bile uboge. Nastanjena je bila v stari kmečki hiši, bolj shrambi kot hiši, kje je prenočevala, kuhala pa si je na majhnem gašperčku pri lastnici hiše. Pouk je potekal dopoldne in popoldne.

S Primskovega so jo premestili v Šentrupert. Poučevala je v četrtem razredu. V razredu je bilo enainštirideset otrok različnih starosti, tudi trinajst in štirinajst letnikov, ki učiteljice, komaj kaj starejše od sebe, niso imeli namena upoštevati. Toda Lidija je vedela, kako jih pridobiti na svojo stran. V razred je prinesla žogo, uvedla telesno vzgojo in igre z žogo. Postali so prijatelji.

Četudi se je med Dolenjci počutila dobro, si je želela vrnitve na Goriško, bliže kdomu. Njeni prošnji so ugodili in premeščena je bila v Medano, od tu pa za vodjo šole v Kožbano. Pot v službo je bila dolga in utrudljiva. Do Plav se je vozila z vlakom, poten pa nadaljevala peš čez Strmec, uro in pol hoje, da je prišla do šole. Kasneje si je kupila kolo, pravo bogastvo za tisti čas, in si z njim vsaj nekoliko olajšala pot. Končno se je zaposlila na Osnovno šoli Deskle in tu ostala do upokojitve.

Delo učitelja ji je bilo pisano na kožo. Kjerkoli je bila se je uživela v okolje, stkala vezi z otroki in prebivalci, saj je bila zelo prilagodljiva in povsod ji je bilo prjetno.

Njena strast je bilo tudi gledališko ustvarjanje,. Že na Dolenjskem je imela gledališko skupino in z režiranjem gledaliških predstav je nadaljevala skozi vso delovno dobo.

Lidija, ki ima tri otroke, še vedno živi v lastnem stanovanju v Anhovem, sama skrbi zase in pravi, da kljub temu, da jo hčerke vabijo k sebi, se še vedno najbolje počuti doma. Seveda jo otroci obiskujejo, pa tudi sama preživi po nekaj dni pri njih, toda čez lastni dom ga ni.

“Tršica” Lidija želimo vam še mnogo lepih dni tu med nami.