S tem se je izpolnila tudi 35-letna želja Prosvetnega društva Soča, ki že ves čas upravlja z Galerijo Rika Debenjaka in bo skrbelo tudi za Fiščevo hišo. Predsednica društva Milica Zimic se je ob odprtju spominske sobe najprej zahvalila donatorjema arhivskega gradiva, slikarjevemu sinu ter sociologu in filozofu dr. Božidarju Debenjaku in vnuku Primožu Debenjaku. Poudarila je, da spominska soba Rika Debenjaka „zaokrožuje 35-letna prizadevanja, da bi obogatili stalno slikarjevo zbirko“ in dodala: „Danes je to prekrasen kompleks, edinstven arhitekturni in kulturni biser. Prepričana sem, da bo Fiščeva hiša obogatila naše kulturno življenje.“

Za velikodušno donacijo se je Debenjakovi družini zahvalil tudi župan Andrej Maffi: „Takšnega prostora se zgolj z denarjem ne da narediti,“ je poudaril, „nobena občina nima toliko denarja, da bi sama postavila takšen biser. To je omogočila zgolj velikodušnost vseh, ki so prispevali tudi veliko prostovoljnega dela. V naši občini se nam zato ni treba bati za kulturo. Naši kraji so že pred 200 leti v svet izstrelili prvega velikana Valentina Staniča, ki je bil sodobnik Charlesa Darwina. Oba sta dolgo rabila, da so se njune ideje uveljavile. Izstrelili pa smo tudi kulturnike, glasbenike, dirigente, slikarje in športnike.“ Po županovem mnenju ni pomembno, če bo minister za kulturo po novem v drugi pisarni, pomembno bo le, koliko denarja bo zagotovil za to področje.

Kanalska občina je Fiščevo hišo na Kontradi odkupila leta 2010. Za nakup in prenovo pod strokovnim vodstvom kustosa Mitje Mozetiča so skupno odšteli dobrih 110 tisoč evrov. Spominska soba Rika Debenjaka je v osrednjem delu objekta na prvem nadstropju, ki je smiselno povezan z Galerijo oziroma z Gotsko hišo. V kleti bo prostor za Klub keramikov, v pritličju pa bo Prosvetno društvo Soča imelo pisarno in arhiv. Tu bo tudi možnost za študij dela slikarjevega gradiva, večji del pa bo ustrezno shranjen v novogoriškem Pokrajinskem arhivu, s katerim sta kanalska občina in Debenjakova družina podpisali tripartitno pogodbo. Direktor Pokrajinskega arhiva iz Nove Gorice, Drago Terpin je povedal, da so ponosni, ker bo arhiv, ki so ga tudi strokovno uredili, shranjen pri njih. Debenjakovi družini se je zahvalil, ker je arhivsko gradivo predal občini in s tem javnosti omogočil dostop do dokumentov o slikarjevem življenju in delu.

Za donacijo se je zahvalil tudi predsednik Krajevne skupnosti Kanal Marko Bucik in obljubil, da „bomo gradivo skrbno varovali“.

„To je res nekaj čudovitega. Rika Debenjaka imamo tu v celoti, s slikami in njegovim arhivom,“ je podčrtal danes dvaindevetdesetletni Alojz Kralj, ki je pred več kot tremi desetletji oral ledino za Galerijo v Gotski hiši. Slikar je Kanalu najprej podaril petnajst slik, nato pa so iz Nove Gorice, ki ni imela ustreznih prostorov, dobili še deset njegovih del, se je spomnil. Najprej so razmišljali, da bi galerijo uredili v kletnih prostorih župnišča, nato pa so se odločili za obnovo srednjeveškega stolpa na Kontradi. Glavni problem je bil denar. Te težave je „v resnici rešil potres,“ je hudomušno dodal Kralj, ki je bil takrat tudi v komisiji za odpravo škode. Na pomoč so priskočila še podjetja, lastnik pa je objekt zamenjal za njivo. Navkljub nasprotovanju in negodovanju nekaterih, da je v Kanalu najprej potrebno poskrbeti za vodovode, so Galerijo Rika Debenjaka odprli leta 1977.

Najpomembnejša pri tem, da smo dobili slikarjevo spominsko sobo, pa je bila odločitev Božidarja Debenjaka, da očetov arhiv podari občini. „To vzemite kot izraz mojega spoštovanja do njega in hvala za skrb, ki ste jo prevzeli,“ je povedal. Prisotne je ponovno spomnil, kako je bil slikar navezan na svoj rojstni kraj. Tako je denimo vse do konca s seboj nosil domovnico iz leta 1920, ki jo je kot dvanajstleten fant dobil od kanalske občine še v času predfašistične Italije. Povedal je tudi, kako se je oče mnogo let pozneje izjemno razveselil naziva častni občan Nove Gorice, pod katero je tedaj spadal Kanal, čeprav je pred tem dobil številna pomembna priznanja in nagrade, od Prešernove do Jakopičeve in Herderjeve. „Kaj je potem bolj naravnega, da se vzpostavi stik z njegovo sedanjo občino in se vpraša, kaj se da s to zapuščino napraviti,“ je pojasnil svojo odločitev. Obenem pa je, ne glede na čustveno navezanost, s tako dragocenim gradivom potrebno odgovorno ravnati, in sicer, „da ugotoviš, kaj bi si ta, čigar last je to bilo, želel.“ 

Mladostne spomine na dedka je obujal Primož Debenjak. Kanal je zanj kraj z dušo, predvsem pa je pohvalil delo strokovnjakov, ki so restavrirali močno poškodovano olje na platnu z naslovom Avtoportret slikarja z ležečim ženskim aktom. Zanimiva (nedokončana) slika v velikosti 150 x 195 cm, ki je sedaj osrednji element spominske sobe, naj bi nastala leta 1942, po mnenju slikarjevega sina pa ima ime kar „Rdečelaska“.

Restavratorka iz Goriškega muzeja Ana Sirk Fakuč je pojasnila, da se je restavriranju slike hotela izogniti zaradi številnih raztrganin in odrgnin.  Nato pa se je ob pomoči študentke restavratorstva Eve Sirk odločila, da bo „Rdečelaski“ vrnila njej sijaj.

Arhivsko gradivo je popisala in uredila za spominsko sobo Ivanka Uršič, strokovna sodelavka Pokrajinskega arhiva. Kakor je povedala, zapuščina pomembno dopolnjuje stalno zbirko Debenjakovega umetniškega dela. Gradivo je razdeljeno na različne tematske sklope, od osebnih dokumentov, do fotografij, časopisnih člankov, in je shranjeno v 27 arhivskih škatlah. „Dokumentacija priča o bogati življenjski in ustvarjalni poti Rika Debenjaka,“ je še pojasnila Uršičeva ter nato z odlomki iz njegovega arhovskega gradiva osvetlila prelomne trenutke slikarjevega življenja.

Pri postavitvi razstave v spominski sobi je sodelovala oblikovalka Nina Lovišček, ki je po rodu iz Kanala:

„Zame je bila to posebna čast in poseben izziv. V sodelovanju s strokovnjaki Pokrajinskega arhiva sem natančno spoznala tudi slikarjevo življenje, tako da sem se v oblikovanje lahko poglobila, začutila njegovo življenje in ga poskušala pri oblikovanju tudi prikazati v največji možni meri.“

Za obiskovalce spominske sobe so na voljo nekateri pomembnejši dokumenti, glavnina pa je shranjena in dostopna v novogoriškem Pokrajinskem arhivu. Glede na to, da arhiv večinoma še ni obdelan, bo pomemben vir za študente in druge, ki bodo raziskovali slikarjevo delo in življenje. V spominski sobi so razstavljene tudi slikarske palete, slikarjeva obleka, portret njegove nečakinje ter Debenjakova portreta, ki sta jih naredila Gabrijel Stupica in Božidar Jakac.

Zagotovo se lahko strinjamo z Milico Zimic, ki je ob odprtju poudarila, da se slikar Riko Debenjak s spominsko sobo vrača v svoj rodni kraj.

Dodajmo, da je Fiščeva hiša posebna tudi po tem, da so jo prenavljali zgolj domači zidarski, kamnoseški in mizarski mojstri ter oblikovalci. Pohištvo je oblikoval Aleš Žnidarčič, ki je zaključil šolanje za oblikovanje v Benetkah, mizarska dela je opravil Anton Goljevšček, gradbena dela je izvajalo zidarstvo Zoran Simčič, za električno napeljavo je poskrbel Leo Lukšič, kamnoseška dela pa je izvedlo Kamnoseštvo Brezavšček.