Zadnjo junijsko soboto, ko je bilo ozračje še ohlajeno, se je v Bregu pri Golem Brdu, zaselku na skrajnem zahodnem delu Brd, tam, kjer mejita občini Brda in Kanal, zgodil poseben dogodek. Pariz v Bregu sta ga pobudnika, domačin Ivan Skubin in Turistična kmetija Breg, poimenovala. Oba sta poznana, prvi po svojih umetniških dosežkih, drugi po dobri hrani, prijaznem osebju in skrbno urejenem lokalu. »Kmetija je na oni strani Goriških Brd, posebno če do nje pridemo po slovenskem ozemlju: cesta se vzpenja in spušča po vedno bolj prvobitni pokrajini, dokler nas na koncu ne pripelje v zaselek Breg, v najzahodnejši kot v Brdih, ki se kot nekakšen klin zajeda v italijansko Furlanijo. V kraju živi le nekaj čez dvajset ljudi – morda so ga pred izumrtjem rešile odprte evropske meje?« se sprašuje vsevedni google, in znana beneška pesnica Andreina Trusgnach zapoje: »Kuo je lepuo živiet/tu ni majhni vasi/če prideš gor na varh briega/ga ne boš rivu taknit.«
O »klobuku na Matajure«
Pred hišo številka 3, ki označuje turistično kmetijo, kjer oko ob lepem vremenu z enim samim pogledom zajame morje pri Gradežu, Dolomite in Kanin, se je ondan zaslišala pojoča beneška govoricapesnic Luise Battistig, Marine Cernetig, Claudie Salamant, Margherite Trusgnach in pesnika Paola Tomasetig, ki je svoje verze prebiral v italijanščini. Svoje preproste, a globoke misli so v rimah podarjali obiskovalcem. O Nediži, o konfinu, o nuoči svetga Ivana, o krivapetah, o »klobuku na Matajure/ki oznanja dež/ku mežnar/ki oprave njega dužnost«. »Pustita nam rože po našim sadit,« ni prazna beseda. Obrodila je žlahtne sadove, med njimi že petintrideseti Senjam beneške piesmi in prvi večer v Bregu »v narečju, ki se ga guori po Nediških in Terskih dolinah«.
Okus po Parizu pod murvino krošnjo
Potem se je večer s soncem vred pomaknil le lučaj niže, na Skubinovo domačijo, kjer so pod murvino krošnjo na projekcijskem platnu zaživeli utrinki iz francoskega glavnega mesta, v katerem je briški umetnik Ivan Skubin skupaj z ženo Ivo preživel sedem ustvarjalnih mesecev. Dovolj, da sta okusila veličastnost tega bogatega mesta, polnega zelenja, prežetega z umetnostjo, zgodovino, modo, radostjo. Mesta, katerega vdih nahrani dušo in očara s svojo svobodomiselnostjo, sproščenostjo, raznolikostjo; mesta, kjer ljudje uživajo ob umetnosti, druženju in dobri hrani.
Nekaj svojih najglobljih vtisov sta ondan na fotoprojekciji pod košato domačo murvo poskušala prenesti tudi obiskovalcem dogodka in jim pričarati pregovorno veselje Francozov do življenja, joie de vie, ki ga je videti, slišati in čutiti na vsakem koraku. Tudi ob Seni, tej počasi tekoči veliki znameniti reki, ki deli desni in levi breg Pariza, prizorišča skorajšnjih olimpijskih iger; drugi najbolj slikoviti reki na svetu, ob kateri ljudje posedajo, jedo, berejo, plešejo, predvsem pa uživajo.
V barvah mesta luči
Z umetniškimi fotografijami, posnetimi na pariških ulicah z izjemnim občutkom in občutljivim očesom, je dogodek obogatila priložnostna razstava Solkanke Sonje Piršič, članice Foto kluba Zagon iz Šempetra. Na okna in pročelje Skubinove domačije obešene Sonjine fotografije, posnete ob lanskem obisku prijateljic Ivana in Ive v Parizu, so hišo in večer obarvale v barve mesta luči, večno mladega mesta umetnosti, ki te pod pariško modrim nebom zaznamuje za zmeraj.
Večer je s svojo prisotnostjo počastil briški župan Franc Mužič in poudaril pomen čezmejnega tkanja prijateljskih vezi, naslednje jutro pa je priletelo še pisemce iz »Nediške« doline. »Bohloni iz srca za liep večer, ki smo preživjel gor par vas, je bluo buj lepuo ku u Parize, zelo pridni ste, se zadiha vaša ljubezen do prostora an ljudi.«
Iva Sivec
