Kako se počutite ob bližnjem jubileju?

Ne počutim se stara verjetno tudi zato, ker se ne prav pogosto pogledam v ogledalo. (Smeh). Zavedam se, da se neizbežno bliža tudi moj konec. Po drugi strani pa mora biti človek vesel, da je toliko preživel. Z možem velikokrat ugotavljala, da sva pa le imela zelo bogato življenje.

Kaj vam pomeni glasba?

Pomeni mi vero. Molitev. Prijateljstvo. Ljubezen. Srečo. Žalost. Veselje… Moje življenje. Način mojega življenja.

Kdaj se je začela vaša glasbena pot?

Ko sem se rodila, je bil oče v Afriki, pri Prekomorcih. Ob njegovi vrnitvi sem imela tri leta in spominjam se, kako je pripešačil domov po ročinjskem klancu. On ima največ zaslug, da sem se podala na glasbeno pot. V veliki želji, da bi igrala klavir, je kupil star klavir in komaj sem zlezla na stol ob njem, že sem po tipkah ubirala melodije, ki so mi jih peli domači. Oče je bil strog. V Kontrolni knjižici ni smelo pisati »ponovi«, ker je  to razumel, da na lekciji nisem znala. Vaditi sem morala vsak dan vsaj po eno uro. Ob nedeljah je bilo toliko težje, ker so me prijatelji klicali in vabili v družbo. Rada se spominjam tudi nedeljskega orglanja pri jutranjih mašah v naši cerkvi. Danes sem očetu zelo hvaležna za vse. Pogosto pa se sprašujem, če sem uresničila njegove želje in pričakovanja.

Ali so kakšne prigode povezane z vašim absolutnim posluhom?

Ker ni bilo moč dobiti not od popevk Sanrema, Avsenikov itd., sem jih sama po posluhu zapisovala v partiture takratnim domačim ansamblom. Tako so bili vedno na tekočem s popularnimi skladbami. Šele v Ljubljani sem izvedela za svoj dar. Pri teoriji mi ni bilo jasno, kako da drugi ne znajo zapisovati glasbe po nareku, saj sem jo sama zapisovala hkrati s profesorjevim igranjem. Ob tem bi pa rada poudarila, da ni nikogar brez posluha. Vsak ga ima: lahko le bolj ali manj razvitega. 

Na letnem izpitu je komisija menila, da mi izpita iz sollfegia ni potrebno delati, a profesor Jurca, ki je imel rad »mravljice« in mu moj absolutni posluh ni bil po godu, se s tem ni strinjal. Stopil je do klavirja in mi dal napačen začetni ton. Potem sva oba čakala… Pa je vprašal: «Ne bo nič?« Odvrnila sem mu, da mi ni dal prave intonacije in si sama intonirala skladbo, ki jo je bilo treba zapeti na prima vista. Po dveh taktih je bilo izpita konec. Imeti absolutni posluh je dobro pri vsem, kar zadeva zaznavanje, izvajanje in analizo slušnega. Malo teže je poslušati »fušanje«, a tudi na to se privadiš.

Kakšni občutki vas prevevajo, ko je vsa družina predana glasbi?

Včasih se rada pohvalim, da so pri sinovih in vnukih najmočnejši geni prav moji, saj so moji starši in že njihovi predniki po očetovi in mamini strani prepevali in kot samouki igrali razne instrumente. V resnici pa je en delež prišel tudi po Jerončičevih. Možev oče je igral kitaro, strica violino, mandolino, kitaro… Tudi moj mož je igral kitaro v bendu, bil član anhovske muzike in že 35 let poje v mojem zboru, katerega člana sta tudi sin Leon z ženo Mojco. Leon se je učil klavirja na glasbeni šoli, a se potem ni odločil za profesionalno glasbeno pot kot se je njegov brat Dejan. Ljubiteljsko igra bas kitaro v ansamblih in pri tem neizmerno uživa. Dejan poučuje glasbo na gimnaziji v Brežicah.

Vnuka Martina sem učila klavir. Z odliko je opravil 6 letnikov glasbene šole. Njegov brat Matej in Dejanova hčerka Nika se še odločata med klavirjem, violino, bobni… Oba prideta občasno tudi k noni na klavirsko lekcijo.

So se pa tudi pošalili na vaš račun glede snahe Mojce, ki je prav tako glasbena pedagoginja.

Kot ravnateljica sem morala razpisati mesto učitelja glasbe. Prijavila se je Mojca Šorli, ki je name naredila dober vtis. Hvala bogu, bila je prava za našo hišo. Sinov nisem nikoli ovirala pri izbiri deklet. Res pa je, da sem izrazila željo, naj imajo posluh. Tako se tradicija naše rodbine nadaljuje.

Kako je prišlo do ideje za nastanek MePZ Jože Srebrnič?

V tistih  časih smo šli na kolektivni izlet z vlakom v Makedonijo. Ker nismo vsi znali peti pesmi, ki smo jih na poti prepevali, je padla v zbornici ideja, da se jih moramo za naslednji izlet naučiti. To je bil zametek zbora, kateremu so se kmalu pridružili tudi drugi. Takrat nisem bila pripravljena na tako resen zbor, ker sem bila v resnici bolj pianistka, a kmalu me je »zastrupilo« tudi zborovodstvo. Zbor smo poimenovali po OŠ Deskle, ki je takrat nosila to ime.

Kako lahko opišete svoj zbor?

Ta zbor ima zelo pozitivno energijo, ki nas združuje. Nihče ni pomembnejši od drugega. Mogoče je premalo ambicij. V njem ni šolanih pevcev, zato lahko naredimo kolikor se da narediti. Želimo dobro peti in v ta cilj usmerjamo vse pevske vaje. Ni mi težko iti na pevske vaje. Včasih sem pa le razočarana, če mi na vaji ne uspe, kar sem načrtovala.

Že nekaj časa se ukvarjam z mislijo, da bo treba s to »ljubeznijo« nekako končati. Ne vem, kako in kdaj. Vem le, da bo s tem konec tistega lepega, kar mi je dalo življenje. 

Moji pevci so poslušni, mi ne kljubujejo in mi zaupajo. Med nami so vezi prijateljstva. Težko si predstavljam, da je še v katerem zboru tako lepo.

Naj se ob tej priliki zahvalim prejšnjemu in sedanjemu vodstvu KD "Svoboda" za  domovanje in vso nudeno pomoč za naše nemoteno delovanje.

Kaj je za vas največji uspeh?

Težko rečem. Na glasbenem področju morda izvedba Haydnove Misse brevis posvečene sv. Janezu od boga in kasneje Misse Lorette. Obe sta doživeli veliko repriz po raznih krajih doma in v tujini. Vsaka sezona je prinesla nek »pušeljc«, ki je oblikoval naših 35 let.

Poleg glasbe pa je zame največji uspeh moja ožja in širša družina. Hvaležna sem ji, ker me podpirajo in z mano sodelujejo. Ponosna sem na svojega moža, sinova, njuni življenjski sopotnici in na vnuke, ki jih imam zelo rada, kot imam rada tudi svoje pevce.

Vaše sporočilo bralcem?

Staršem priporočam, naj svojim otrokom omogočijo razvijati svoje talente v dejavnostih, ki jih bodo emocionalno in socialno obogatile, da bodo znali deliti, sprejemati uspehe in poraze, ki jim jih bo prineslo življenje.