O aktivnem staranju bi nam lahko veliko povedala Ivanka Jermol Zavadlav, ki nas je na literarnem večeru ob Dnevu žensk v organizaciji KD Svoboda Deskle, presenetila s svojima vedrino in iskrivostjo, pa tudi z neverjetnim spominom. Z recitacijo Gregorčičeve Soči, ki jo je doživeto interpretirala, je požela dolg in občudujoč aplavz mladih in starejših v Kulturnem domu. V pogovoru nam je predstavila svoje knjige in zbirke pesmi, ter poudarila, da je že v mladosti rada pisala.
Pred 8. marcem smo se z Ivanko, rojeno v Anhovem, pogovarjali na njenem domu v Štandrežu. V skupnosti, kamor se je preselila leta 1952, jo poznajo in spoštujejo kot pobudnico gledališke dejavnosti Prosvetnega društva ter kot neutrudno pesnico, ki je s svojim požrtvovalnim delom veliko prispevala k ohranjanju in uveljavljanju slovenskega jezika v Italiji.
Vedro sogovornico, ki bo letos praznovala 88 let, v lanskem poletju pa je izdala Zbirko starih in novih ugank, smo obiskali v spremstvu njenega nečaka Branka Paravana iz Anhovega, ki je še kot deček ilustriral tetine pesmi, nazadnje pa ji je pomagal izdati zbirko ugank.
Ivanka se je preselila v Štandrež, ko je bila stara 28 let. In kaj jo je tja pripeljalo? V smehu odgovori: „To so pa ljubezenske zadeve. Seveda takrat ni bilo enostavno priti čez mejo. No, potni list so mi poslali iz Milana, rabila pa sem še vizum za vstop v Italijo.“ Vizuma pa ni in ni hitelo biti. Prijatelji so ji svetovali, naj zaprosi za začasno bivanje v Štandrežu, od koder je bil njen zaročenec, in se poroči: „Tako sem tudi naredila. Pustila sem delo, rekla, da grem na dopust v Italijo … in potem se nisem več vrnila.“
V Štandrežu se ji je življenje obrnilo na glavo, pripoveduje. Posvetiti se je morala vrtnarstvu, v Anhovem pa je do takrat delala v knjigovodstvu, kar jo je zelo veselilo. Spomin na strojček za računanje je še vedno zelo živ, čeprav je od takrat, ko ga je nazadnje uporabljala, minilo že 60 let: „Strojček za računanje je bil kot kakšen mlinček. Imeli pa smo le enega, tako da smo si ga morali med seboj podajati.“ Življenje v Italiji ni bilo tako lepo, kot so si predstavljali ljudje na drugi strani meje: „Nekateri so mi bili celo nevoščljivi, saj so mislili, da bom tu imela „Ameriko“, dejansko pa je bilo življenje tu nekaj povsem drugačnega.“
Kljub vsemu, ji pisateljska žilica, ki jo je prinesla od doma, ni dala miru: “Že v vrtcu so mi kdaj dali kakšno nalogo na prireditvah. Nato nas je naš župnik učil narodne pesmi. Ker je bila slovenščina prepovedana, nas je učil v zakristiji. Potem sem napisala prizorček, ki smo ga vadili brez vednosti župnika, vendar je vseeno dovolil, da smo ga odigrali v župnišču. Na mitingu ob priključitvi Primorske, na katerem se je zbrala velikanska množica zadovoljnih ljudi z vseh koncev, pa sem 25. maja, na Titov rojstni dan, z balkona kanalskega hotela prebrala voščilnico, ki jo je odbor poslal Titu. To je bila res velika čast.“
Nič čudnega, da jo na rojstni kraj še danes vežejo lepi spomini. Ko je bila še majhna, jo je oče na praznik Marijinega vnebovzetja peljal k maši v Kanal. Pred povratkom sta se ustavila v gostilni „Pri Gorjupu“: „On si je naročil kozarec vina, meni pa majhen kozarček nečesa sladkega. Ta pijača je bila vermut. Njen okus mi je za vedno ostal v spominu, tako da sem nato komaj čakala, da greva z očetom spet v Kanal.“ V Kanalu sta bila tudi zdravnik in lekarna za vse vasi. Ko je njen brat Fonze zbolel za pljučnico, je morala sama v Kanal, da je zdravniku odnesla listič z vpisano bratovo telesno temperaturo. Po samotni poti skozi Krstenice jo je bilo strah, mama pa ji je je dala 20 ‘centesimov’, da si kupi kifeljček: „Ker je bil majhen, sem si raje kupila večji kos štruce, saj sem je dobila skoraj četrtino.“
Ivanki v mladosti ni bilo lahko. Denimo, za prvo kolo iz druge roke je tedanjih sto lir privarčevala tako, da je sosedu za nekaj centov na dan pazila kokoši ali pa nabirala drva v gozdu. Kljub temu se svojih mladih let ne spominja z grenkobo. „Ma smo uživali, smo bili veseli in srečni. Nismo imeli občutka, da nam kaj manjka. Niti pri hrani. Mi smo za v šolo dobili košček kruha za malico, otroci priseljencev, Italijanov, ki so delali v Salonitu, pa so prinesli kruh, namazan z marmelado. Ampak mi nismo omedlevali po tistem. Mi smo hodili v šolo bosi, njihove punčke pa s čeveljčki in belimi nogavičkami. Prav tako nam ni bilo mar, če so nas učiteljice karale, ker smo govorili slovensko, namesto italijansko.“ Pove nam še zgodbo o „šolskem ocvirku“ zaradi majhne laži, ko jih je z ravnilom dobila po dlani od ravnatelja. Še danes se spomni, kako je peklo.
V Štandrežu je večino časa preživela z motiko v roki, v družini se je soočala z boleznijo, pri sosedih pa ni imela pravih sogovornikov: „Pogovarjali smo se le o solati in delu na njivi, tako da nisem imela priložnosti, da bi se lahko bolj izobrazila.“ Kljub temu je ves čas pisala. Najprej drobne pesmi za otroke, ki jih je redno objavljala štandreška otroška revija Pastirček in so nato izšle v knjigi, nato pesmi za odrasle, nazadnje pa je izdala Stare in nove uganke. Večino od več kot 180 ugank je sestavila sama, nekaj pa se jih je spomnila iz mladosti. „Rešujte uganke, saj se človek z reševanjem ugank lahko tudi marsikaj nauči, razvije domišljijo in izostri duha,“ svetuje Ivanka.
Ostrega duha naši sogovornici zagotovo ne manjka. Ob čaju z medom smo pri nej doma še dolgo klepetali o vsem mogočem. Zgodb, ki jih zna preplesti s pravo mero humorja, ima zvrhan koš.
V njeni družbi smo 8. marca uživali tudi v Kulturnem domu v Desklah, saj nas je s svojimi domislicami pošteno nasmejala, na koncu pa smo se posladkali z dobrotami, ki jih je pripravila družina njenega nečaka in vsaki ženski namenila še rdeč nagelj.
