Nekdanja trenerka Asje Čebron, legendarna mednarodna mojstrica Kiti Grosar pravi, da jo Asja spominja na njo v mladih letih, da ima tekmovalni duh, borbenost, saj nikoli ne preda igre ter predvsem, rada igra šah.

Če pogledamo samo njene najboljše rezultate: 3. mesto na turnirju do 12 let v Palmanovi v Italiji, 32. mesto na svetovnem prvenstvu v Mariboru, 1. mesto na Mladinskem prvenstvu do 15 let v Mariboru, 1. mesto na prvenstvu kanalske občine do 12 let in 5. mesto na evropskem kadetskem prvenstvu v Murecku v Avstriji. To je zgovoren dokaz, se v naši občini po dolgem času in počasi ponovno prebuja šah.

Asjo je za šah navdušil oče Robert Čebron, ki je tudi sam zelo dober šahist in Asjin prvi trener. Zato sem k pogovoru povabil kar oba. Seveda je Asja suvereno in odraslo odgovorila na vsa vprašanja.

Zakaj ti je šah všeč?

Zato, ker dobiš veliko pokalov in medalj. Pri nogometu in plesu dobijo vsi pokal, pri šahu pa je pokal samo tvoj.

To je bilo pa zelo iskreno. Kdo te je navdušil za šah?

Navdušil me je tata, ker tudi on igra šah.

Je šah po tvoje popularna igra? 

Šah je kar poznana igra in mislim, da ga vsi poznajo.

Tvoji prijatelji igrajo šah?

Da, igrajo. Enih pet, pa res igra.

Kje si pa začela trenirati?

Najprej pri očetu, potem sem trenirala na osnovni šoli pri Borisu. Potem me je učila Kiti Grosar, nato sem trenirala pri Gariju Grosarju in nato pri Aljažu Grosarju.

Kako potekajo treningi?

Treningi potekajo dve uri. Če so tekmovanja jih imamo dvakrat na teden, sicer pa enkrat tedensko.

Pa ti uspe, glede na to da imaš šolo pa še kakšno drugo obveznost, vse uskladiti?

Da, iz šole pridem ob treh in treninge začnemo ob štirih ali petih.

Nam lahko opišeš trening šaha? 

Sediš pred šahovnico in groziš nasprotniku. (smeh)

In kako groziš nasprotniku?

Jezno. (smeh)

Sediš pred šahovnico in groziš nasprotniku

Kako je to jezno?

Pogled je jezen. Nekateri igralci nosijo kapo. Ponavadi mu s figurami grozimo napad, da se malo ustraši. Znamo predvidevati potezo nasprotnika in vsak gib.

So tudi nasprotniki, ki ti niso všeč? Če kašljajo ali kako drugače motijo?

En nasprotnik me je motil, ker je preveč tolkel z rokami. Potem sem poklicala sodnika in če ga sodnik trikrat opozori, je diskvalificiran in jaz zmagam.

S koliko šahisti si že igrala in ali so ti kateri ostali vposebej v spominu?

Z mojimi sošolci, z vsemi, ki so v šahovskem klubu v Tolminu. Tudi s šahisti s svetovnega in državnega prvenstva. Jih je kar veliko. Posebej pa so mi v spominu moje prijateljice Špela, Sabina in tudi šahisti iz Poljske, Kazahstana, Francije in Madžarske, ko smo bili na svetovnem prvenstvu.

Kakšna zanimiva anekdota s svetovnega prvenstva?

Ogromno šahistov sem spoznala. To, da sem igrala dobro in sem se vrnila veliko boljša. Bila sem najboljša od vseh šahistov iz slovenske reprezentance. Pri puncah do osem let sem bila 32-ta. Vseh punc je bilo pa 91.

Tvoja najdaljša partija?

Tri ure in še pet sekund, vsakič ko udariš na uro.

Ali je naporno?

Da, skoraj zaspiš (smeh). Ko igram šah, sem vedno pri mizi in ne grem nikoli stran.

To je že tata rekel, da si zelo pridna in zelo skoncentrirana.

Da, res je.

Kaj razmišljaš, ko igraš šah?

Razmišljam o potezah in kako bom matirala nasprotnika. Z nekaterimi nasprotniki je težje igrati, ker so dobri. Z ostalimi pa nimam težav in jih zmagam z lahkoto.

Ali med igro kdaj obupaš?

Ne, grem vedno do konca. Se ne predajam. Tudi, če nasprotnik vodi, se še vedno lahko zgodi pat. Pri patu vsak dobi pol točke. To pomeni, da se kralj ne more premakniti. Recimo črni naredi belemu pat in beli je na potezi. Če se s figurami oziroma kraljem ne more nikamor premakniti ali pa ima kmete zablokirane,

je potem to pat.

Nekje sem izvedel, da ste šahisti zelo vraževerni. Je to res?

Nekateri imajo pri igri različne stvari za srečo. Na svetovnem je ena punca med igro stiskala medvedka. Bolj kot je bila žalostna, bolj ga je stiskala. Jaz nimam nobenih stvari za srečo, razen pijačo. Tista, ki je stiskala medvedka, je med igro celo jedla.

Tvoja trenerka je bila Kiti Grosar, sedaj te poučuje njen brat. Boš tudi ti stopala po stopinjah Grosarjevih?

Da, ker sedaj sem že v tretji kategoriji in upam, da bom v kratkem dosegla drugo.

Kaj vse moraš doseči za tretjo kategorijo?

Osvojiti moraš četrto, tretjo, drugo in nato osvojiš prvo kategorijo v kateri je sedaj Gari Grosar. Potem so pa še nazivi mojster, velemojster in mednarodni mojster. Aljoša Grosar je mednarodni mojster.

Tudi to sem izvedel, da imate tekmovalci in tekmovalke na večjih tekmovanjih poseben ritual. 

Najprej si damo roko in nato si izmenjamo darila. Na primer jaz sem podarila USB ključek in šestilo, dobila pa se majhen Eifflov stolp od francoske tekmovalke. Južnoafričanka mi je dala razglednico iz Južnoafriške republike in obesek z zastavo te države. Poljakinja mi je dala zemljevid svoje države. Tekmovalci iz Kazahstana so mi dali škatlico v kateri so bile čokoladice in magnet s podobo Kazahstana.

Igraš šah tudi z zabavo, recimo z očetom zvečer pred spanjem?

Rada igram z očetom. Včasih izgubim, včasih zmagam in včasih je tudi neodločeno. Tata je kar zahteven nasprotnik.

Kakšni so pa tvoji načrti s šahom?

Zdaj se bom udeležila enega turnirja v Italiji. Šla bom še enkrat na svetovno in upam, da bom prva. Sicer bi pa rada obiskala čim več zahtevnih turnirjev.

Kaj pa rada počneš, ko ne igraš šaha?

Rada berem in se rada učim. Tudi rišem in pojem, rada se igram s prijatelji in rada igram igrice na računalniku. Takšne normalne stvari rada počnem.

Asjinega očeta Roberta Čebrona sem vprašal, kako dužina podpira šahovsko pot Asje.

Družina popolnoma podpira Asjo, saj bo le tako lahko s šahom dosegla kaj več. Vse financiramo sami, sponzorje je težko dobiti. Nekaj nam finančno pomagata kanalska občina in šahovski klub Tolmin, kjer Asja trenira. Tekmovanja v glavnem potekajo čez vikend, nekaj manjših turnirjev je tudi čez teden. Če hočemo biti dobri, moramo delati.

Šah je v Desklah kar močan element.

Robert: Da, res je. Imamo nekaj znanih šahistov, ki so naredili lepo kariero. Začela je družina Grosar, Kiti in Aljoša. Nadaljevala je Jana Krivec in sedaj so na sceni mladi šahisti. Ko je Asja začela igrati šah, je bilo na osnovni šoli v krožku samo šest šahistov. Danes jih je že 16.

Pa še nekaj za šahovske sladokusce. Asja, s katero otvoritvijo začneš igro?

Asja: Z belimi igram D4 in potem C4. S črnimi pa igram francosko otvoritev in sicer E6 in nato D5. To je zaprta igra.

Robert: Večina otrok se najprej nauči odprte igre. To je na E4 z belimi oziroma na E5 s črnimi. Večina otrok ne igra zaprtih otvoritev, a če dobro odigraš otvoritve potem zmaguješ. Zaprte otvoritve so bolj zahtevne. Asja dobro pozna francosko menjalno varianto s črnimi in zdaj se učimo Sicilijanko z belimi.

Asja: Prava francoska otvoritev je ta, da zablokiraš kmete in razvijaš se bolj zaprto. Pri odprti igri prej pride do napada.

Kaj bi si pa zaželela v novem letu.

Da bi bila v šahu še bolj uspešna in da bi zmagovala. Vsem bi pa zaželela lepe praznike in dosti zdravja in veselja.