Brda
Prihajam iz krajev, kjer voda nikoli ni bila preveliko vprašanje, pa četudi je na površju nimamo skoraj nikjer. Vedno je tekla iz pipe in za to ni bilo treba nič postoriti. Če je bilo kaj narobe, si poklical vodovodnega Jožeta in je stvar uredil. Le enkrat imam v spominu, da nas je prosil, naj ne peremo avtov, ker je ni več na pretek.
Potem sem prišla na kanalsko podeželje, v vas brez vodovoda in se prvič zares zavedela, kaj je voda. In videla, kako jo ljudje cenijo. Tako, da vode od čiščenja solate ne zlijejo v korito, ampak z njo zalijejo rože. Tako, da vodo od kuhanih testenin, krompirja ali riža ne zlijejo proč, ampak jo ponudijo živalim v hlevu. Da posodo splakujejo v večji posodi in ne z nešteto pretečenimi litri vode naravnost iz pipe. Da cunje perejo, ko je pralni stroj poln in prej preverijo, koliko vode je še v šternu. Da zobe umivajo z lončkom in da avtov skoraj nikoli ne perejo. In da po vodo za pitje hodijo vsak dan k posebnemu izviru. Nobenih števcev nimajo nikjer, ki bi jih prisilili k varčni uporabi vode, tega jih je naučila narava sama.
Priznam, malo smešno in malo „za svetom“ se mi je zdelo vse skupaj. Do letos. Ko je vode zmanjkalo najprej v zajetju, nato v domačem šternu skoraj vsem v vasi. Ko je bilo potrebno napojiti živino, ko so travniki postajali stepe, njive pa kazale bolj novembrsko kot avgustovsko sliko. Danes pa se mi zdi odnos do vode jasen in logičen. In edini pravi, če bomo hoteli v času velikih vremenskih ekstremov preživeti.
Narava je nagajiva. Kaže nam zobe in se smeje v brk. Ni čudno, ko pa se nam zdi takšen trajnostni razvoj, kot ga znajo živeti v kanalski vasici brez vodovoda malo „za svetom.“ Oni že vedo zakaj in prav bi bilo, da sedaj, ko bo v to vasico pritekla voda iz vodovoda, tega odnosa ne pozabimo.
Nataša Bucik Ozebek
