V sodobnem svetu, kjer se nasmehi bleščijo z vseh zaslonov, kjer motivacijski citati preplavljajo družbena omrežja in kjer nas pogosto nagovarjajo, naj v vsaki preizkušnji čim prej najdemo nekaj spodbudnega, se skriva tiha, a nevarna past: prepričanje, da moramo biti vedno pozitivni.

Morda smo jo že občutili. Ko smo komu potožili o utrujenosti, skrbeh ali bolečini, pa smo v odgovor slišali: »Saj bo bolje!« ali »Samo razmišljaj pozitivno.« Morda smo takšne stavke kdaj izrekli tudi sami, iz dobrih namenov. A če pomislimo – ali se po njih res počutimo bolje? Ali smo bili slišali, ko smo to najbolj potrebovali? Smo mi slišali druge?

Toksična pozitivnost ni isto kot zdrav optimizem. Zdrav optimizem nas podpira, da ostajamo povezani z upanjem, tudi kadar nam je težko. Toksična pozitivnost pa je nekaj drugega: je pritisk, da se moramo počutiti dobro, tudi ko nam je težko. Je tiha prisila, da potisnemo neprijetna čustva v ozadje, jih zamenjamo z naučenimi frazami in si nadenemo obraz vedrine. V njej ni prostora za pristnost.

Ko si ne dovolimo občutiti tega, kar se v nas res dogaja, ko svojo žalost, jezo ali tesnobo prekrivamo z naučenimi frazami, s tem ne ustvarimo notranjega miru. Ustvarimo le navidezno normalnost, ki pa je pogosto krhka in polna notranje napetosti. Namesto pomiritve občutimo pritisk, da ne čutimo »prav«, da nismo dovolj močni, ker nam je težko.

Resnica je, da se vsi prej ali slej srečamo z bolečino. Vsi kdaj izgubimo ravnotežje, dvomimo vase, se ustrašimo, se počutimo sami. In kadar si ne priznamo teh občutkov, kadar jih potiskamo stran, izgubimo stik – najprej s sabo, potem pa še z drugimi. Če nam nihče ne potrdi, da je normalno, da včasih boli, lahko začnemo verjeti, da z nami nekaj ni v redu.

Zato je pomembno, da si dovolimo reči: »Danes mi je težko.« Da si priznamo: »V redu je, če sem žalosten, jezen, razočaran.« In da to isto dovolimo tudi drugim. Namesto naučenih puhlic lahko preprosto rečemo: »Tu sem, če želiš govoriti.« Ali: »Vidim, da ti ni lahko. Ne bom te prepričevala, da je.«

Včasih pa iz nas privrejo besede, kot so:
– »Saj ni tako hudo.«
– »Vsaka stvar se zgodi z razlogom.«
– »Ostani pozitiven, vse bo še dobro.«
– »Sreča je odločitev.«
– »Mogoče si preveč osredotočen/a na negativno.«
– »Ne smeš tako razmišljati, to ni dobro zate.«

Te izjave niso nujno mišljene slabo. Velikokrat so rezultat nelagodja, ko ne vemo, kako biti ob človeku v stiski. A prav zato je dragoceno, da se zavedamo, kako nas lahko prehitro izrečene tolažbe oddaljijo od tega, kar v resnici potrebujemo – bližino, sočutje, poslušanje.

Zavedati se moramo tudi, da ni treba takoj najti odgovora, poti naprej ali smisla v vsem, kar doživljamo. Včasih potrebujemo le prostor – varen, človeški, razumevajoč – kjer lahko nekaj časa ostanemo v tem, kar čutimo. Ne zato, da bi se vrteli v tem občutku, ampak da bi ga lahko sčasoma razumeli in se iz njega premaknili naprej, ko bo čas za to.

Tudi v odnosih, še posebej v tistih, ki jih imamo z otroki, prijatelji ali partnerji, je pomembno, da ne skušamo vsega »popraviti«. Ko otrok joka in mu rečemo: »Ne jokaj, saj je vse v redu«, mu nehote sporočimo, da njegova čustva niso zaželena. Če pa rečemo: »Vidim, da te nekaj boli. Sem tukaj,« mu pomagamo razvijati občutek varnosti in zaupanja. Enako velja za odrasle. Tudi mi potrebujemo dovoljenje, da smo včasih ranljivi, da nam je težko, da ne zmoremo.

Naj si dovolimo biti ljudje – ne popolni, ne vedno pogumni, temveč resnični. Naj ustvarimo prostor, kjer si drznemo povedati, kako smo. Kjer se lahko kdo ob nas zjoka, ne da bi mu ponudili rešitev, ampak pozornost. Kjer ni treba skrivati skrbi, ker vemo, da bodo sprejete.

V svetu, ki pogosto povzdiguje moč, uspeh in nasmeh, si upajmo biti prizanesljivi in odprti tudi za to, kar boli. Ker prav v teh trenutkih se povezujemo in postajamo bolj človeški.

Alenka Rant, uni. dipl. psihologinja

Članek je nastal v sklopu projekta SIDRO, katerega sofinancirajo občine Bohinj, Bled, Gorje, Radovljica, Kranjska Gora. Izvaja pa ga Razvojna agencija Zgornje Gorenjske.